Radikalizacija srca in posluha (4)

Obsojeni, obsojene na Tzadikov krog

Prišel je maj in z njim se je vrnil sotrudnik Koen. Med vsemi poljubi in snovanji in realizacijami in premolki kajpada spet ni bilo dovolj časa, da bi šla v nadrobnosti. Svetova sta si preblizu, ambiciji preraznoliki. Selekcija je možna samo v zadržanem dihu - ničesar preveč hkrati, pa se tisti "ravno prav" vedno scimi sproti. Kar je neizgovorjenega, ostane med nočnimi poslušanji; kar je izgovorjeno, pa tako ali tako ne potrebuje papirja. Koen je, skratka, prinesel novega tzadika in z njim kost za naš subverziven antitržec, za našo gverilsko menjavo dobrin. Bliža se junij, ko tole pišem, tik pred svojo vsakletno evforijo me pokliče drugi sotrudnik, Bogdan, in izza zavese - nezavedno spominjajoč se starih uredniških časov - prišepne rešitev za teksturo: "Kaj ko bi tole pisanje sklenil s Koenovim nedavnim tzadikom?" Seveda, rade volje, zlasti ker je v obupni prošnji, naj bralstvu in sebi naposled že prizanesem z odprto formo, obenem več radoživosti kakor zahtev. Toda Bogdanu je zmerom treba prisluhniti po jazzovsko - "konec koncev" torej pomeni: "Poslušaj tole ploščo, pa bomo videli, kam te bo pripeljala!" V kakšno razmišljanje? Do kakšnih stilemov? Kakšnih nadaljevanj?

In zdaj je noč, na slušalkah se vrti nedavni - ta hip verjetno ne več zadnji - tzadik, jaz pa vem, da je finale modrovanja o njem in njegovih šele zametek nikdar dokončane serije o radikalizaciji srca in posluha. S sleherno povedjo se nameravam vračati k izhodišču. Sta Koen in Bogdan vedela, kakšno rastlino sta mi potaknila, da zdaj na lepem vem, kako razviti nadaljevanko, da bo znova in znova spodjedala spodletela vprašanja, pa pri tem kolikor le mogoče prizadela blefersko razpoložene in cinične osebke? Rešitev je preprosta in prej ali slej jo je izreči slehernemu, sleherni, ki si drzneta pisati o godbi: Z ene strani naj prodira kritika, dasipak neizprosna, neizpeta, tehtna, a strastna in fanatična, kakršno goji, vzemimo, sotrudnik Ičo, z druge pa osebni angažmaji, tista zvrst kolektivnega obnašanja, kakršna veje tudi iz prav zdaj poslušanih del. Navsezadnje se srečamo na isti poljani - vztrajno bombardiranje neznosnih glasben(opolitičn)ih spletk, klanov in preživetosti mora naposled zazveneti kot spreten cluster vseh poklicanih. In mi smo poklicani, poklicane. Naj ne zvedo, ali je ta cluster improviziran ali komponiran - besedovalna žurka ali resnoben teorem. Naj jih v živo zadene resnica, da je (bila) edina avra zahodne glasbene kulture njena ostra ločnica med improvizacijo in kompozicijo. Mi smo šli čeznjo, skupaj "s svojimi" smo šli čeznjo, zato tako radi nadziramo propad zahodne glasbene kulture in se radostimo novih rojstev. Nekateri so besni - nam, drage sotrudnice, sotrudniki, pa ni več vrnitve. Pa kaj bi to, saj je z nami toliko tzadikov, ki skrbno hranijo tradicijo iz časov pred propadom in prav zato vedo, kam naprej. V skupnem naprezanju že vemo, da je v godbah več realnega kot v vseh drugih praktikah. Prolegomena za Musko in rešitev vseh intersubjektivnih težav pomeni torej kratko malo iskreno pisanje. Nenehna iskanja. Kritika fokusira radikalne godbe, osebna razmerja v tekstu pa uglasijo/razglasijo ansambelsko srce in posluh. Na takšnih krajih se rojevajo in udejanjajo teoretske prakse. Ali kakor temu pravi tzadik, neznosno hlepeč po pametni kritiki in širjavah komunikacijske veščine: treba je biti The Circle Maker.

Album je dvojen, na eni naslovnici je pišoča, na drugi pa beroča roka. Ja, beroča, očividno rabinova roka - te podobe "beroče roke" ne gre zamenjevati s floskulami tipa "raje pišem kot mislim", nikar, beroča roka namreč ljubkuje, boža tekst, ga obnavlja, da se medi po božje in potem v svojem razcvetu udari pravočasno, hudičevo udari, da opomni vsakogar, ki bi si ne drznil spoštovati Starih. Beroča roka namreč ve, kdaj pride čas, ko je tradicija orožje, in kdaj čas, ko je treba hliniti zamrtje. Beroča roka skrbi za razdobje pred propadom zahodne glasbene kulture, česar beroče oko ne zmore, zakaj beroče oko je velikokrat tako zazrto v tekst, da spregleda neko drugo roko, tisto, ki nosi ogenj, roko, ki kani požgati knjigo tradicij. Tzadiku je beroča rokaIssachar, nenehen opravek z zgodovinjenjem, s svetimi knjigami - če mislimo glasbeno - tako konservatorijskega kot folklornostnega uma. Tzadik je varovanje tega uma naložil godalnemu triuMasada. Izbira je na dlani: kvartet bi namreč ne zmogel nikakršne potencialne razstrelitve, kvartet per se trpi v neznosni somernosti, ki je sicer lepa, spretna in igriva, a uspava, da ne najdemo poti naokrog, da nikdar več ne pridemo iz tradicije. Ali pa iz nje negacije. Saj to je zanesljivo eno in isto. Kar zadeva slepo predanost, namreč ni temeljnega razločka med klasičnimi kvarteti in postmodernimi poponi tipa Kronos ali Emerson. Bleščeče godejo, manjka pa jim eksplicite kritičnega duha. Drugi so zgolj in samo preoblečena različica prvih. Toda tzadik, kakor znano, kompozicijsko in vodstveno razmišlja vmes in čez in mimo. In mora našpičiti skupino - v triu igrajo violinist MarkFeldman, violončelist Erik Friedlander in kontrabasist Greg Cohen. Občasno vsak zase in vsi skup pokažejo smer, kakršna nas čaka na drugi cedejki z iste celote, sicer pa čuvajo knjige pred ognjem in vsake toliko udarijo z bičem. Umirjeni so, zreli, a pretkani in nevarni. Tzadik jih pod konec vrne na izhodišče. Oni znajo čakati, ker vedo za skrivnost.

Intermezzo: Tzadik si je pustil dolge lase. Tzadik je v pravih letih za kabalo in po novem že lahko pooseblja nesramno Samsonovo izpeljanko - tak Samson je, ki se ne boji, da bi ga razkrinkali. Povejte, koliko ljudi poznate, ki si upajo pokazati ranljive točke? Bore malo. Tzadik je eden izmed njih. Njegovi godbi lahko popolnoma zaupate - tradicijo bo brez skrupulov vrnila na svoje negovalno mesto, pod božajočo beročo roko, inovacijo pa...

...predala pišoči roki. Ta roka - le pozorno si oglejmo drugo naslovnico - prejkone dodaja. Marsikaj je že napisanega, in prevzetno bi bilo tajiti, da je tako, lepota kontekstov in možnosti pa je na robu, v namiznih izstriženih odlomkih, v razpadlih svitkih. Pripravljeni so za kombinacije besedil ("vedno nas opredeljuje nekakšen tekst, njegov konec je tudi znamenje za konec glasbenega dela"), ki kolektiv poženejo k reinterpretaciji. Zahodna kultura je v škripcih, pišoča roka s pripravljenimi možnostmi z razdrobljenih listkov pa išče in nahaja novih moči, improvizira na davno napisano, zdi se, da celo tako davno, da po starosti preseže tradicijo. Kdo si drzne trgati davne celote? Ih, kdor prizna, da je ranljiv, pa naj igra ali piše o igranju. Godalnemu triu Masada se pridruži nova trojka - sami takšni so, ki bi lahko opletali bodisi s šibo božjo bodisi s hudičevim repom, toda ne, zaigrajo z njimi - kitarist Marc Ribot, tolkalec Cyro Baptistain bobnar Joey Baron. SekstetBar Kokhbakomunicira nežno, zdi se, kakor da mehkobno polatinjeno prekriva prejšnji judaistični trio, plete zaščitniško tenčico, spričo katere roka odreveni, papiros postane, še tanjše, rizla, da je skoznjo zdaj naposled zreti očesu, slišati ušesu, kako se svet prikaže v svoji celostni podobi. Zevulun. Tradicija namreč v sebi ne nosi globalne razsežnosti, zgolj spoštovanje tradicije je lahko globalno, sama po sebi pač ni takšna.

In naposled, ko se že dani in se obe plošči po trudapolnem soočanju prepletata v eno muziko, zaznavam, da nam je samo po takšnem napotku tudi pisati pri Muski, kdor koli že smo - rokerji, jazzarji, deskarce, eksperimentatorji, prijateljice trendov, zaupniki poezije, popartisti ali vrvohodke po svetovnih oceanih - samo leksika, samo nepomembnosti nas ločijo, nekakšna drobna pisarska manira - spričo zvrsti? - nam ne dopusti komunikacije. Ne le individualno kritično mišljenje v razmerju z osebnim angažmajem kolektivnega duha torej, pač pa tudi polaganje pišočih rok na beroče in še čez in še čez: Transparenca bodi, z eno besedo, naš refleksivni poligon - spodnji izmakne dlan in jo položi na vrh, spodnja gre spet gor in tako dalje in tako naprej v ročnem krogu - takšno je revolucionarno, presojno čuvanje tradicije. V tem je, pravzaprav, radikalizacija srca in posluha. Duša in zeitgeist, Issachar in Zevulun. Eno, ki se uzre skoz drugo, in oboje hkrati, ki sije v prožnost. Napor, ki ga terjajo od nas godbe, je pot, da vsakdo, vsaka postane - The Circle Maker.

Miha Zadnikar