NICHOLAS DAWIDOFF

In The Country Of Country

(Faber and Faber, 1997, London, 365 str.)

Pravzaprav je težko verjeti, da ameriška kozmična glasba še ni dočakala resnično spodobne knjige. Sid Griffin je že v osemdesetih letih napisal biografijo Grama Parsonsa, nekaj let pozneje je podobo tega karizmatičnega glasbenika dopolnil Ben Fong-Torres, tej tematiki in koreninam Parsonsovega ustvarjanja se je v vsebinsko najbolj širokem delu Lost Highway približal Peter Guralnick. To bi bilo tudi vse. Spomnim se, kako sem pred leti obupan listal knjižne kataloge po londonskih knjigarnah in domov odšel s kupom literature o bluegrassu in bluesu, razočaran, ker nisem našel dela, ki bi mi podrobneje približalo to neskončno lepo glasbo.

Knjiga In the Country Of Country je zato ključno pionirsko delo, ki si zasluži vso pozornost. Verjamem, da se bodo zdaj tudi drugi avtorji opogumili in predstavili svoje poglede na bluegrass, hribovske balade skupine The Carter Family in na neizmerno glasbeno zakladnico Doca Watsona, če naštejem samo nekaj najprivlačnejših poglavij te glasbe. Nicholas Dawidoff je uvod posvetil očetu countryja Jimmieju Rodgersu in obširno tematiko razdelil na sedem delov. V prvem, z naslovom Nashville Cats, piše o Harlanu Howardu in Chetu Atkinsu, v enem najbolj zanimivih in posrečenih, z naslovom Deep Country, se spominja treh žensk. Sara Carter, Kitty Wells in Patsy Cline so se z velikimi črkami zapisale v zgodovino ameriške glasbe in brez njih verjetno ne bi bilo Emmylou Harris. Dawidoffovo poglavje o bluegrassu je akademsko natančno in obravnava same glasbene velikane: Billa Monroeja, Ralpha Stanleyja in Earla Scruggsa. Doc Watson in brata Louvin se nekoliko presenetljivo, saj nimajo ne vem koliko stičnih točk, srečajo v poglavju z naslovom That Old-Time Country. Johnny Cash in pri nas po krivici premalo znan George Jones si izmenjata kitari v zgodbi z naslovom Two Real Country Stars. Barve Zahodne obale branijo Merle Haggard, njegova zvesta učenka Iris Dement, Buck Owens in aprila umrla Rose Maddox. Sklepno poglavje govori o pevcih, ki so po avtorjevem mnenju v zadnjih letih najbolj razmaknili meje countryja in ga približali rockovskemu občinstvu. V njem nastopajo Emmylou Harris, Jimmie Dale Gilmore, Butch Hancock in Joe Ely. Dawidoff se je v epilogu dotaknil še vse bolj priljubljenega alternativnega countryja in skoraj pravega malega gibanja, imenovanega No Depression, iz katerega so tudi izšli nekateri dobri in prepričljivi izvajalci. Odpravil se je na podeželje in obiskal večino še živih glasbenikov ter skušal iz prve roke izvedeti resnico. Njegovo pisanje je tekoče, in moram priznati, da sem knjigo prebral na dušek. In kaj bi, če ohranimo tipično slovensko kritiško držo, lahko očitali piščevemu opisu izleta v to privlačno glasbeno deželo? Mogoče racionalnost. Dawidoff velikokrat bodisi spregleda bodisi si ne upa poudariti kake malenkosti, ki se na koncu izkaže za ključno podrobnost. Tudi njegova izbira plošč je včasih preveč zadržana in vsaj pri Docu Watsonu preskromna. Watsonov album On Praying Ground je po mojem mnenju po vseh kriterijih čista klasika. Zavedati se moramo tudi, da Jimmie Rodgers ni bil edini in prvi popotnik na tisti zaprašeni poti in da si tudi številni drugi trubadurji zaslužijo veliko pozornost. Pisci o countryju so vse prevečkrat lahkomiselni in pišejo, kot bi se vse začelo na srečanju Jimmieja Rodgersa in družine Carter; to je bil zelo simboličen dogodek, mogoče bolj kot za samo glasbo pomemben za glasbeno industrijo. To je nekaj takega, kot če bi knjigo o bluesu začeli s hvalospevom Robertu Johnsonu ali celo Muddyju Watersu in pozabili na njune vzornike, katerih življenja in dela so dovolj dobro raziskana. Jimmie Rodgers je bil v primerjavi z Johnsonom na svojem področju bolj samosvoj, vendar je bil njegov slog samo (sicer komercialno najbolj uspešen) del nekega velikega začetka.

Sintagma ameriška kozmična glasba seveda ne označuje glasbenega sloga in bi bila po svoje lahko predmet podobnih prerekanj, kot je bila Gabrielova world music (svetovna glasba). Dawidoff jo v knjigi uporabi samo, ko piše o glasbi Emmylou Harris. To delo je eden najboljših priročnikov za ljubitelje countryja ali, če hočete, ameriške kozmične glasbe, ki seveda ni nič drugega kot belski blues. Mislim, da bi ga morali prebrati vsi ljubitelji te glasbe, posebej pa rockovski kritiki, ki prepogosto živijo v prepričanju, da si je rock'n'roll izmislil Elvis Presley. Ne! On ga je z velikim talentom samo ustoličil oziroma populariziral. (Faber Book Services, Burnt Mill, Elizabeth Way, Harlow, Essex CM20 2HX, United Kingdom).

Jane Weber