SANJAY SHARMA, JOHN HUTNYK IN ASHWANI SHARMA (ur.)

Dis-Orienting Rhythms: The Politics of the New Asian Dance Music

(Zed Books, London in New Jersey 1996, 248 str.)

“Sariji in Ravi Šankar so morda manj izzivalno napadalni etnično zaznamovani predmeti, ki opredeljujejo južnoazijsko prisotnost v večrasni Veliki Britaniji. Čemu bi se torej pritoževali? Etničnost je in. Kulturna razlika je in. Obrobnost je in. Konsumpcija ‘Drugega’ je višek mode poznega kapitalizma. Končno je coolie (v urdujščini in tamilščini kuli; tuj, najet neizobražen delavec, op.) postal cool.”

Uvodni takti skupine avtorjev “azijskega” porekla, ki obravnavajo vse bolj vidno in slišno “novo azijsko mladinsko plesno kulturo”, so nesprenevedavi, kaj šele slavnostno evforični ob dejstvu, da je Apache Indian s “hibridnim”, “subverzivnim” (?) bhangramuffin v devetdesetih postal mednarodna pop zvezda. Takoj kritično berejo sočasno prepoved vrtenja video klipa Dog-Tribe benda Fun^Da^Mental v “gledanih” terminih na MTV in kasnejšo montažo izsečkov istega stigmatiziranega “islamističnega”, “fundamentalističnega” komada, ki sicer poziva/provocira h komunalni obrambi proti rasističnemu nasilju, v reklamah in promocijskih oddajah taiste televizije.

Toda že udarni naslov zbornika terja razčlenitev, saj posrečeno povzema različne konceptualne smeri in sloge pisanja avtorjev in avtoric. Najprej je tu večpomenska igra z “dis-orientiranostjo”, katere prvi cilj in osnovni poudarek je predvsem prelom z orientalistično tradicijo (v Saidovem pomenu), a ne na način “notranjega nativnega pogleda”, avtoritativne etnografije, s katero bi zalagali radovedno akademijo kulturnih študij z oddelki za subaltern groups vredin obenem državne aparate nadzora in pregona. “Smo za novo sociologijo, kulturne študije, politiko, karkoli se oddaljuje od orientalističnega in eksotičnega raziskovanja in ki odpira prostor vpogledom, kreativnosti in intervenciji, /.../, povezavam in sodelovanjem proti zatiranju na vseh ravneh in torej za ekspresivno kulturo, ki je ne zavezujejo konvencije in klišeji hegemoničnega reda.”

“Sodobna azijska plesna kultura” je po mnenju avtorjev v oblikovanju britanske urbane kulturne politike odigrala ključno vlogo. Njena “ne/brez/usmerjenost”, odmik od pričakovane in pripisane stereotipnosti “azijskosti”, je teren, kjer je možno preizpraševanje zatona “politike” na račun geste, identitete in liberalnega multikulturalizma s spremljajočim izginotjem kritičnega razmišljanja. Ashwani Sharma ob albumu Bally Sagooja, remiksih hindujskih filmskih tem Bollywood Flashback (1995), sopostavlja kritiko oznake world music z akademsko usmerjenostjo h kulturnim razlikam in etničnosti in razgalja evrocentrične meje slavljenja “hibridne drugosti”. Je njej nasproti postavljena “radikalna drugost” godbe lahko Nusratov kavali v filmu Natural Born Killers? Ali pa je “potencialna subverzija” skupno igranje še enega kavalija, Aziza Miana, skupaj z rapperji Fun^Da^Mental: ekstatična poetika z bojevito protirasistično retoriko spodjeda enostavnost kategorizacije “azijske plesne godbe”? A kdo so ti “mladi Azijci”, kaj je naenkrat Asian Kool: predelava, modernizacija pandžabske bangre, oplajanje z afriško-karibskimi ritmi, sodobnimi didžejevskimi estetikami? Ob prej naštetih se conscious rapperji Hustlers HC, Asian Dub Foundation (denimo, izjava člana ADF: “Moje najljubše indijsko glasbilo je električni bas.”) in Kaliphz, rockerice Voodoo Queens, didžejki DJ Ritu in Radical Sista (Ranjit Kaur) vsak po svoje odmikajo od esencialističnega pojmovanja azijske godbe. Intervju s Sista, ki odeta v sari redno vrti/miksa godbo v najrazličnejših prostorih, od trendovskih plesnih klubov, na radiu in na tradicionalnih skupnostnih praznovanjih (didžejka zamenja drage, prestižne bangra ansamble, kot so Alaap ali Heera), je instruktiven in sproti spodbija predstave o pasivno vdani “Azijki”, poročnemu predmetu menjave, še posebej v primerjavi z agresivno, samosvojo podobo “Afričanke”. Med besedili velja opozoriti na provokativno analizo Johna Hutynka o Criminal Justice Act in Public Order Act iz leta 1994, obnašanju britanskih političnih strank in bizarno tihih liberalnih akademikov, ko je sicer prišlo do vzbujenega javnega ogorčenja z nekaj glasnimi demonstracijami ob uzakonjenih povečanih pooblastilih policije, ki je lahko začela s pohodom na skvote, rave žure, omejevala pravico do potovanja, maltretirala Cigane. A avtor opozarja predvsem na naraščajočo moč in zlorabo pooblastil v urbanih “etničnih” naseljih in sočasni akademski molk, ko je prihajalo do rasističnih in fašističnih napadov na “Azijce”, “Afro-Karibčane” in ko se je skupnost začela obrambno samoorganizirati. Če je prepoved rave žurov zadela liberalno (belsko) mladež in se je okrog nje vil protestniški vihar, se je na barikadah urbanih četrti bil dejanski boj s skini in z Nacionalno Fronto, v katerem so bili kriminalizirani branilci. “Azijski” rapperji so mobilizatorsko nastopali na medijsko šibko pokritih koncertih/barikadah, ki so bili posrečena kombinacija karnevalstva Rock Against Racism s konca sedemdesetih let (po Paulu Gilroyu Hutnyk postavlja najširši zgodovinski okvir sicer glorificiranega popularnokulturnega protirasističnega gibanja s pikantnimi kritičnimi popravki) in komunalne obrambne samoorganizacije, ki je prečila rasno delitev na belo/črno in socialno razslojenost prebivalstva inner cities. Knjigi je končno skupno zavzemanje za skupno artikulacijo “Azijca in Črnca” na britanskih tleh, še posebej, ker je “črno” prej utišalo “azijsko”, ki se je oglasilo šele po pojemajočem črnskem protirasizmu v sedemdesetih in osemdesetih (sledeč Gilroyevi oznaki za glasbeno produkcijo afriškega in afro-karibskega ozadja, Blak, avtorja Kaur in Kalra za južnoazijsko, ki je bengalska, pandžabska, gudžaratska, predlagata izraz Br-Asian). Ker gre za diasporične ekspresivne kulture, pojem diaspore pa v osnovi predpostavlja “domačo”, “tradicionalno”, “izvorno” kulturo, “dom”, ga je treba ponovno premisliti. Analiza kulture boleha v omejenosti na homogeno nacionalno enoto. Diaspora je lahko kraj, v katerem godba ponuja možnosti za oblikovanje novih povezav onstran nacionalnih meja, dinamično afirmira, preoblikuje materialne in zamišljene (imagined) povezave. Prejšnji artikulaciji se pridružuje nova: Črni Atlantik in Transl-Azija (Transl-Asia; sintagma homonimično sugerira prevod, prenos). Dis-Orienting Rhythms je bučno in adrenalinsko branje.

Ičo Vidmar