TIMOTHY D. TAYLOR

Global Pop: World Music, World Markets

(Routledge, New York in London 1997, 271 str.)

Ob vprašanjih svetovne globalizacije, medkulturne izmenjave, hegemonije Zahoda, identitete ogroženih kultur in njihove “avtentičnosti”, okoli katerih se vse pogosteje vrti preučevanje “svetovnih godb”, se spomnimo stare Adornove teze o antinomijah nacionalnega, ki naj bi v glasbi dobile močnejši izraz, kot v katerem koli drugem umetniškem mediju. Postmoderni globalni kapitalizem in ideologija multikulturalizma, ki se, poenostavljeno povedano, vzpostavlja okoli njega, dobivata najčistejši izraz ravno v poplavi mešanic najrazličnejših glasbenih tradicij sveta. Le kje se gesla, kot je tisto, “Vsi drugačni, vsi enakopravni!”, utelesijo bolje, kot v sodelovanju Petra Gabriela, Rya Cooderja ali Paula Simona z glasbeniki z različnih koncev sveta: tu ni več sledu o stari logiki zahodnega kulturnega imperializma, ki si je v imenu vrednot civilizacije prilaščal primitivna ljudstva, ampak, prav nasprotno, v ospredje stopijo zahteve po spoštovanju drugačnosti, “avtentičnosti” lokalnih kultur, pri katerih išče zahodni glasbenik navdih za ustvarjanje.

V pristopu k tem vprašanjem se Global Pop ameriškega muzikologa in preučevalca popularne glasbe Timothyja D. Taylorja, predavatelja na glasbenem oddelku Columbia University, skuša izogniti pretirano poenostavljenim interpretacijam večine kolegov. Medtem ko tisti preučevalci popularne glasbe, ki izhajajo iz kulturnih študij, radi uporabljajo v sociološki teoriji izdelane koncepte in z njimi grobo posplošujejo neposredno stvarnost glasbenega ustvarjanja, se etnomuzikologi vse preveč ukvarjajo le s slednjo in je nikakor ne zmorejo umestiti v širše politično, socialno ali filozofsko sobesedilo. Čeprav razlika med sociološkim in etnomuzikološkim pogledom seveda izvira iz različnih spoznavnih namer in moramo obema priznati lastno konsistentnost, avtonomnost in, do neke mere, nezvedljivost enega na drugega, se Taylor loti prav njune sinteze.

Kako lahko sodelovanje Petra Gabriela z “etno glasbeniki” z različnih koncev sveta (na albumu Us) beremo v kontekstu zahodne kulturne hegemonije. Kako indonezijski pop zvezdnik Rhoma Irama uporablja vzorce zahodne pop/rock glasbe in z njimi gradi lastno identiteto, s katero se upira “buržuazni ideologiji napredka”. Kako glasbenice, kot je v Parizu živeča Alžirka Džur Džura, ameriška “new age” skladateljica Pauline Oliveros ali ameriška folk/tehno/funk skupina D'Cückoo, iščejo svoj osebni, naravni, “ženski” glasbeni izraz v različnih svetovnih godbah. In nenazadnje, kako si naš znanec z Druge godbe Youssou N'Dour in beninska pevka Angélique Kidjo prizadevata z glasbo svetu pokazati “novo podobo Afrike” in se upirata (ideološkim) kritikam z Zahoda, ki od njiju zahtevajo avtentičnost, spoštovanje domorodnih glasbenih tradicij in izogibanje vplivom zahodnega popa.

Global Pop križari med analizami besedil in partitur posameznih skladb, intervjujev z glasbeniki, izvlečkov iz reklamnih sporočil in celo internetovskih pogovorov fanov ter med odmiki k (postmodernim) sociološkim temam svetovne globalizacije, pritiskov zahodne glasbene industrije na “nerazviti” svet in vplivov multinacionalnega kapitalizma na vznik lokalnih identitet. Celota deluje nekoliko nedorečeno, to je glede na njene ambicije celovite združitve dveh različnih pogledov tudi pričakovati. Prispevek utegne biti bolj v pogumnem soočenju s “postkolonialnimi” osvajanji, ki se jih loteva sodobni kapitalizem in ki so še kako na delu tudi v svetovnem glasbenem poslu. Boleče je spoznanje, da zapovedana skrb za druge (glasbene) kulture kaj hitro pozabi na temeljno kategorijo človeške enakosti in neguje drugačnost, pristnost, arhaičnost le še za ceno lastne superiornosti. Glasbeniki, ki vstopajo na zahodna tržišča z lastno, iz tradicije izvirajočo poetiko, so pogosto prisiljeni ohranjati podobo predmodernih, naravnih, avtentičnih bitij, ki jih še niso zasegla protislovja civiliziranega zahodnega sveta. Za občutljive bralce, ki se želijo soočiti z ideologijami v osrčju sveta world music, bo branje Global Pop po končani junijski zabavi v Križankah bržkone najprimernejši čas.

Peter Kus