CHARLES MINGUS

Passions Of A Man (The Complete Atlantic Recordings 1956-1961)

(Rhino/Atlantic/Nika, 1997)

“Le kaj se dogaja z nami, Birdovimi učenci,” se je v napadalnem odprtem pismu Milesu Davisu v jazzovski reviji Down Beat novembra 1955 spraševal Charles Mingus. “Se me spomniš, Miles? Ime mi je Charles. Ja, Mingus. Pred enajstimi leti si na mojih kalifornijskih snemanjih ‘bral’ tretjo trobento. Zato počasi, mladi mož,” je hrumel, ko mu je, vsemu občudovanju in rešpektu navkljub, očital netoleranco, vzvišenost, omalovaževanje Monka (“neglasbenika”, ki ni igral po trobentačevo in ga “korektno spremljal”), Parkerja in Brubecka. Tipični Mingus. Zajedljiv, napadalen, včasih izredno fair, prijazen, pa spet vzkipljiv in zamerljiv. Zavist ob velikem Milesovem povratku, medtem ko njemu, “starejšemu možu”, nekako ni šlo, čeprav je slovel kot najboljši basist? Instrumentalist, ki je pobiral zveneče titule pri ljubiteljih in poznavalcih, ne pa še pravi avtor, vodja. Štel je le za “zanimivega” skladatelja. Premalo.

Bum, januar 1956, album Pithecanthropus Erectus. Ves Mingusov študij, neprikrito občudovanje Duka Ellingtona in Jellyja Rolla Mortona, Birdova šola in “folk, bluesovska tradicija”, udari ven v uvodni naslovni skladbi. Prvi album v impozantnem nizu za založbo Atlantic, za Ahmeta Erteguna. Začenja se obdobje basistovih “razširjenih oblik”, anticipacija “svobodnega jazza” v ozadju osebnosti z naslovnic: Milesa, Coltrana, Rollinsa. Dramatični skupinski “accelerando”, saksofonski kriki silovitih amplitud, ki so neenakomerno posejani v tematski skladbi, vpeljava modalne improvizacije, prednjačita izvrstni altsaksofonist Jackie McLean in senzibilni Mal Waldron na klavirju. Glasbeniki so se odzvali na Mingusove zamisli, ki sproščeno dihajo na enem ključnih modernih jazzovskih albumov petdesetih let. Charlie (včasih je ponorel, če ga je kdo pomanjšal, njega, tudi sicer fizično impozantno figuro, drugič se je sam “pomanjšan” natisnil na album) je postal Charles. Ni več le “zanimiv”. Je inovativen in prodoren jazzovski skladatelj. Njegovemu vzorniku, Ellingtonu, je jazzovska historiografija mnogo kasneje - Duke je zakoračil že v svoja šestdeseta - priznala status inovatorja, ki se je upiral osrednjemu toku v jazzu. Ko poslušamo tale imenitni paket Mingusovega “Atlantika”, in imamo kaj poslušati, se vsiljuje nujna naloga, ponovno preglodati gigantski Ellingtonov opus iz petdesetih in šestdesetih.

“Pokončnemu”, “prvemu človeku” sledijo Mingusovo sodelovanje na albumu Word from Bird Teddyja Charlesa (izide šele junija 1958) in avtorske mojstrovine The Clown (avgust 1957), Blues and Roots (marec 1960), Oh Yeah (april 1962), Tonight at Noon (junij 1964) in Mingus at Antibes ‘60 (izide šele[!] oktobra 1979). Klasike, ki se vrtijo okrog večnih Mingusovih tem, jih širijo, reducirajo, ponovno orkestrirajo. Vsa muzika je posneta do leta 1961. Kasnejše letnice izidov izdajajo založniške težave, kalkuliranje o pravem času izida, kar je nepisano, a za glasbenika utrujajoče pravilo v jazzovski fonografiji. Album izide leto, tri po posnetku. Vmes borbe, spori okrog (pod)plačila, iskanje denarja, problemi z distribucijo. Mingus je bil obenem še pravi mojster za ustvarjanje konfliktnih situacij. “Erectus” je taval od založbe do založbe, a nenehno ogromno snemal.

Basist je v tem času predvsem vodja kvinteta ali seksteta. Le občasno vodi velikanske zasedbe, iz ozadja spet sveti Duke, na primer ambiciozni, sploh redko “idealno” realizirani in posneti Jazz Workshop. Atlanticove zasedbe uvajajo ogrodje Mingusovih bendov. To so mladci, adepti: pozavnist Jimmy Knepper, tenorsaksofonist Booker Ervin, McLean in predvsem bobnar Dannie Richmond. Na šestem cedeju, na katerem so Mingusovi pogovori z Ertegunom (nastali so po snemanju Ah Um), Mingus pripoveduje, koliko časa je iskal bobnarja s “timingom” in koliko dela in vadbe je bilo vloženega, da je “izgnetel” mladega talenta. Mingus, basist, torej po okoreli konvenciji član ritemske sekcije, je točno vedel, kako pomembno je, da se bas in boben osvobodita spon. V tistem času je bil med vodji sodobnih bopovskih skupin le še en basist, izvrstni Oscar Pettiford, sicer dolgoletni član Ellingtonovega orkestra (“déjŕ entendu”).

In končno je tu “alter ego”, kolikim, Coltranu, Colemanu, Mingusu, pihalec s fantastično domišljijo, Eric Dolphy. V tem bendu se je ustvarila izjemna glasbeniška empatija, ki je v gibkih Mingusovih skladbah, izrazito bluesovsko intoniranih, poliritmičnih in polifonih, skupinsko igro pripeljala do enega zgodovinskih jazzovskih vrhuncev. Kako nepripravljena je bila francoska publika na festivalu v južnofrancoskih Antibih leta 1960 na tovrstno igro. Mingus je prišel prezgodaj. Širši publiki neznan, a za širokosrčno odprto publiko pravo razodetje. Ko bend niza “folk oblike” v komadih stalnicah, skoraj vsi so v studijskih različicah na Atlanticovih albumih, “Prayer For Passive Resistance”, “Better Get Git In Your Soul”, “Wednesday Night Prayer Meeting”, “Folk Forms I”, Mingus med muziciranjem ekstatično kriči, mrmra, vzpodbuja, daje navodila, preklinja, si daje duška; vleče basovske strune, premešča poudarke, blago zavije iz obrazca, spet igra mehko, se umika navdahnjenim solistom in jih preglasi. Kakor, da bi igrali le en sam komad in ga nenehno preobračali: “statični” blues v F-duru, sunkovite menjave tempa, prehodi iz standardnih štirih četrtin v divjih dvanajst osmin in razvnete saksofonske pasaže Dolhpyja in Ervina in trobentaški glissandi Teda Cursona ob kratkih, odsekanih bluesovskih “riffih”. Sledi rez s kompleksno balado “What Love?”. Virtuoznemu in raziskujočemu Mingusovemu solu sledi dolg duet, klic in odziv, povsem svobodni dvogovor med Mingusom in Dolphyjem na basklarinetu. Zaslišijo se žvižgi. Parirajo jim vzdihi in proti-aplavz publike. S kontraudarci se pridruži Richmond in spet utihne. “Mislil sem, da je utrgan. Kaj takega še nisem slišal,” je leta kasneje o Dolphyju pripovedoval Mingus. A “Antibi” se sklenejo še bolj genialno nepričakovano. Bendu se v standardu “I’ll Remember April” pridruži takrat v Parizu živeči bebop pianist par excellence, Bud Powell. Ima izvrsten častni prvi solo; Mingus še vedno na pol poje, napol kriči v ozadju. Za kratek čas poprime Curson. In potem vstopi Dolphy na altsaksofonu. Povsem Birdove pasaže, ritmično perfektne, a melodična igra postaja vse bolj disonantno igriva. Polna amplitud, pohitevanj in zadrževanj, gostih not in dolgih postankov. Ervinov tenorsaks, ki se z Dolphyjem spusti v dialog, zveni tradicionalno, kar nekako “staro”. Mnogi so ta Dolphyjev solo opisali kot najbolj briljanten “post-Charlie Parker” solo, ki je v svoji konturi naznačil prelom, dokončno najavil Ornetta Colemana. Mingus, Richmond in Powell so zraven žgali kot poblazneli. Glasen aplavz ob koncu. Kratka glasbena epizoda, zabeležena na eni od šestih cedejk, je morda najbolj posrečen “nekronološki” vstop v jazz Charlesa Mingusa. Passions of a Man je po zgodnjem Coltranovem in predvsem Colemanovem “atlantskem paketu” naslednji “moram”. Mingus, Mingus, Mingus!

Ičo Vidmar