Letnik: 1998 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Gregor Bauman

CRAZY HORSE

Crazy Moon

(Raven, 1997)

Skupina Crazy Horse je kot samostojna enota, brez bremena Neila Younga, zagotova ena najbolj spregledanih skupin v zgodovini rock and rolla. Njen vpliv na botra grungea, kot so Neila poimenovali mediji predvsem v začetku devetdesetih let, je bil tako močan, da si brez njihove izdatne pomoči te titule zagotove ne bi prislužil. Neil je v njihovo zvočno strukturo dodal country in folk, oni pa so v njegov opus prinesli oster kitarski zvok s številnimi viharnimi “feedbacki”. Nastala je enkratna kombinacija tradicije in avantgarde, ki še danes polni dvorane po vsem svetu.

Crazy Horse so poleg sodelovanja pri Youngovih projektih vseskozi delovali tudi samostojno. Crazy Moon je njihova četrta plošča po vrsti in je kronološko nastajala v obdobju med Zumo in Live Rust/Rust Never Sleeps. Gre za sintezo enajstih pesmi, ki variirajo od klasičnega country rocka, R’n’B-ja do zelo ostrih in umazanih kitarskih prijemov, s katerimi so kasneje operirale številne skupine iz Seattla. Pri tem se Frank Poncho Sampedro, Ralph Molina in Billy Talbot ne izkažejo samo kot izvrstni instrumentalisti, ampak tudi kot zelo dobri vokalni interpreti avtorskih pesmi. Opevajo izgubljene iluzije, ki sčasoma privedejo do emocionalnega razkroja in s tem do propada identitete. Ali pa gre za preprosto razumevanje odnosov znotraj družbe in njenih ekscesov. Posrečena pesem je predvsem New Orleans, v kateri se junak odpove ljubezni zavoljo zabave in rock and rolla po ulicah tega mesta - in tega ne obžaluje. Izrazit pečat plošči zapusti tudi gostujoči organist Barry Goldberg in seveda Neil Young, ki sodeluje pri prvih petih pesmih, medtem ko so dodatna vrednost in magnet predvsem dodatne, do sedaj še neizdane pesmi iz obdobja Crazy Horse oz. njihove izpeljanke At Crooked Lake (1972) in predhodnice The Rockets (1968), ki jih je takrat vodil Danny Whitten. Sedem pesmi nam sistematično prikaže prerez samega zvočnega razvoja skupine, od psihedelije v drugi polovici šestdesetih let do svojevrstnega rock and rolla v začetku sedemdesetih let.

Vrednost same skupine najbolje pokaže izjava Neila Younga: ”...veliko ljudi misli, da je naša glasba preprosta in da jo je lahko igrati, da v njej ni fines. Vendar ne želimo impresionirati nikogar; želimo samo igrati z občutkom.” Ali ne gre za to pri rock and rollu?

Gregor Bauman