Letnik: 1998 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Nicola Cretella

C.S.I.

Tabula Rasa Elettrificata

(Polygram, 1997)

To so preživeli italijanske alternativne rockovske scene osemdesetih. Tabula Rasa Elettrificata (T.R.E.) je namreč zadnja studijska plošča skupine Consorzio Suonatori Indipendenti (C.S.I. - Zadruga Neodvisnih Glasbenikov), skupine, ki je nastala na začetku tega desetletja, ko so se srečali Giovanni Lindo Ferretti in Massimo Zamboni, pevec in kitarist skupine CCCP, ter Gianni Maroccolo, nekdanji basist skupine Litfiba. Temu bi lahko rekli tudi večji del tiste malo glasbe, kar bi se je splačalo ohraniti od žalostnih italijanskih osemdesetih. Trenutno zasedbo dopolnjujejo še Ginevra Di Marco (vokal), Federico Magnelli (klaviature), Giorgio Canali (kitara) in Gigi Cavalli Cocchi (bobni). Glasbene harmonije, deloma pomirjujoče, deloma obsesivne, na katere prepeva, včasih skoraj deklamira Ferretti, punk kantavtor asketsko suhe postave, spominjajo (morda še preveč) na razpoloženja CCCP in Litfibe. Morda so "naši idoli", ki so zakorakali v štirideseta, že pokazali najboljše, kar zmorejo, morda tudi ne. Kakor koli, platnica in nekateri zvoki na plošči so posledica potovanja Ferrettija in Zamponija v Mongolijo. A to je še vedno plošča zahodnega, italijanskega rocka. Člani skupine so se naučili lekcije punk rocka in jo združili s sodobnimi zvoki, izkušeno nadgrajenimi z natančnimi aranžmaji. Tudi besedila so, čeprav je čutiti odmev vzhodnjaškega vzdušja, plod enega ali več italijanskih razmišljajočih umov, ki odsevajo način bivanja, razmišljanja, obstoja, zagotovo “made in Italy", a morda drugačen kot Barilla, Benetton in Bossi, Dolce in Gabbana, Pavarotti in San Remo. Italija tistih, ki nočejo prodajati in biti kupljeni, vsaj v Sloveniji ne (plošče, izdane pri Polygram, ni moč kupiti v Ljubljani). Pa vendar so C.S.I. končali zimsko - doslej najuspešnejšo - turnejo le nekaj kilometrov onstran meje, v kraju Mortegliano di Udine, nedaleč od Vidma. So close, so faraway.

Nicola Cretella