DJ HONDA

HII

(Relativity, 1998)

Do leta 1996 so ob besedi honda z ušesi zastrigli samo darovalci organov z istoimenskih mopedov in avtomobilov. Zdaj je seveda že drugače, saj polico marsikatere rapoteke zaljša lična, minimalistično dizajnirana črna škatlica z belim napisom DJ Honda. Glasba na njej ni tako enostavna, saj jo je japonski džokej Honda po pristnih newyorških underground receptih zapekel v slastno pojedino, prepojeno z obiljem okusov. K užitnosti izdelka so veliko pripomogli tudi mnogi ugledni nad- in podzemeljski govorniki iz vzhodnoobalnega rap sveta, ki jih je nadobudni Japonček spoznal med pogostimi obiski v Velikem jabolku. Popolnoma upravičene kritiške pohvale in ugoden odziv v ploščarnah so inovativnega vzhodnjaka gnale naprej, k produkciji novega albuma HII.

Prva misel, ki se utrne ob zaporednem poslušanju Hondove enke in dvojke, je: Honda goes funky! HII je precej bolj “gruvasta” in plesiščem prijazna plošča, saj je napolnjena s posemplanimi zankami funkyjaških kitar ter z violinskimi in klavirskimi ozaljški, pa tudi medeninasta sekcija (ki močno diši po Digable Planets) tu in tam igra pomembno vlogo. Tempo je v vseh petnajstih polnozrnatkah precej konstanten in se suče v prijetni okolici povprečnega srčnega utripa. Scratcherske ekshibicije so sicer še vedno prisotne, le da tokrat niso same sebi namen, ampak služijo podobi komadov kot celote.

Spisek Hondovih gostov tudi tokrat povzroča povečano izločanje žlez slinavk pri večini neameriških producentov, saj si tako mikrofonsko zasedbo lahko privošči le malokdo. HII odprejo De La Soul, mikrofon pa z verzi žegnajo še Krs-One, Keith Murray, No I.D., Al' Tariq, The Beatnuts in še cela “rajda” podzemeljskih favoritov. Altmanovski all stars koncept se tudi tokrat obnese, saj je plošča zaradi obilja različnih mikrofonskih šol na verbalni ravni precej bolj raznolika, kot na glasbeni.

Druga Honda ni tako dirkalna, zaletava in poskočna kot prva. Je pa zato zrelejša, bolj umirjena in na vsaki novi vožnji prepričljivejša. Razlika je taka kot med dirkalnim, do konca navitim petstokubičnim brenčalom in težkim potovalnim užitkarskim brundačem. Izbira je stvar posameznika. Sam sem zaradi let in težav s hrbtenico in koleni izbral HII - in z vsakim novim poslušanjem sem bolj prepričan v pravilnost te odločitve.

Napo-Lee-Tano