EKV

Ljubav

(EKV Records, 1997)

EKV

Live ‘88

(Global Music, 1997)

Beograjski novi val, ki je prihajal iz urbane sredine nekdanje državno-politične tvorbe, je v osemdesetih vtisnil pečat na glasbeno dogajanje v globalnem prostoru države in tudi v majhnih klubih in otokih na obrobju. Izmed takrat prevladujočih skupin betonske avantgarde, ki je prodor iskala v objemu SKC, je po razpadu Šarlo Akrobata vodilno vlogo poleg Električnega Orgazma in Discipline Kičme prevzela skupina Ekatarina II, kasneje Ekatarina Velika. Ta je formalno obstajala do 5. novembra 1994, ko je umrl idejni vodja in tekstopisec Milan Mladenović.

Več kot desetletje je minilo od izida njihove plošče Ljubav, ki je eden izmed vrhuncev glasbenega ustvarjanja druge polovice osemdesetih let; sedaj jo lahko najdemo na CD-ju, digitalno obdelano. Ljubav je njihova najbolj osebna plošča: prevladujejo zelo elementarni naslovi (Zemlja, Voda), ki se prepletajo z emocijami (Pored Mene) in s časom (7 Dana, Prvi i Poslednji Dan). Besedila so, kot je bilo v navadi pri Milanu, zelo minimalistična, vendar ujeta v sodobno razumevanje otroka ulice, ki je odraščal pod pritiskom urbanega okolja in neonskih reklam (Ljudi iz Gradova). V sivem vsakdanu se izrisujejo osnovne človekove emocije in potrebe po svobodi in neodvisnosti (Zid). Ljubezen je v tem okolju obšla tradicionalno razumevanje in postala predmet manipulacije in pluralizacije (“...i svi moji drugovi su odavno i tvoji drugovi / dvojinu su stari sloveni imalu u rečniku / i kada želim da kažem ja, ja kažem mi / i kada mislim o sebi u stvari mislim o nama...”). Skozi vse te osnovne elemente nas Milan popelje z opisnimi metaforami, ki so bile adekvatne v takratnem času in prostoru.

Drugi CD je koncertni zapis turneje, ki je sledila kot promocija plošče Ljubav. Gre za neizdane posnetke s koncertov v Novem Sadu in Zagrebu, ki dokazujejo, da so bili Ekatarina Velika tudi izvrstna koncertna skupina, ki je energijo in skladnost kazala tudi izven studia. Njihovi koncerti so bili prežeti z izvrstno uigranostjo, komunikacijo in motoriko, s katero so studijskim posnetkom dodali še dodaten element nostalgije enkratnega dogodka, ki se ne more več ponoviti: ”I kao da je bilo nekad / i kao da je bilo tu.”

Gregor Bauman