BILL FRISELL

Gone, Just Like A Train

(Nonesuch, 1998)

To je še ena nenavadna plošča človeka, ki se je naveličal igrati bebop in improvizirano glasbo ter se odločil za mnogo bolj sprejemljivo “amerikano«, kakor z eno besedo pogosto imenujejo celo vrsto značilnih ameriških popularnoglasbenih slogov, kot so blues, ritem in blues, folk in rock’n’roll. In tako kot lanska plošča Nashville, tudi ta vzbuja sila mešane občutke - ne nazadnje že z likovno opremo Jima Woodringa, ki spominja na risanke naše dvojice Čoh/Erič.

Bill Frisell je brez dvoma eden najboljših sodobnih kitaristov, pa ne toliko zato, ker bi manjkalo glasbenikov z izbrušeno tehniko in hitrostjo, ampak predvsem zato, ker ima poleg prefinjenega občutka za harmonijo in drznega ritmičnega pristopa tudi takoj prepoznaven osebni slog in obilico kreativne domišljije. O tem smo se nekajkrat lahko prepričali v živo in o tem pričajo tudi njegove zadnje plošče.

Zakaj torej mešani občutki? Zato, ker nekateri menijo, da Frisell ne počenja nič novega, in pri tem imajo skoraj prav. Glasba na novi plošči je namreč podobna arhetipskemu postmodernističnemu delu - sestavljajo jo tako rekoč sami citati iz zakladnice ameriške ljudske ustvarjalnosti, a ti citati so med seboj povezani tako samosvoje, da je skupni učinek precej večji od vsote sestavnih delov. Toliko bolj, ker si je kot zasedbo izbral trio, v taki komorni zasedbi, ki poskrbi samo za glasbeni skelet, pa so vse napake toliko bolj očitne. Vendar je imel Frisell tudi pri izbiri glasbenikov zares srečno roko, kajti že desetletja znani in cenjeni studijski bobnar Jim Keltner - igral je tako rekoč z vsemi glasbeniki, ki danes kaj pomenijo - in izvrstni basist Viktor Krauss, najbolj znan v country krogih, izjemno dopolnjujeta in nadgrajujeta najrazličnejše akustične in električne kitare. Frisell iz njih le redkokdaj izvabi disonanten ton, večinoma vztraja pri dolgih, mehkih in melodičnih linijah, za katere se zdi, da pravzaprav lebdijo v zraku.

Ja, Gone, Just Like a Train je odlična plošča, ki se začne malce negotovo, kot da glasbeniki še ne bi čisto dobro vedeli, kaj hočejo narediti, a kaj kmalu zahteva popolno pozornost, ki jo velikodušno nagrajuje z zvočnim ugodjem prave glasbene mojstrovine.

Jure Potokar