GOODIE MOB

Still Standing

(La face, 1998)

DELINQUENT HABITS

Here Come The Horns

(Loud, 1998)

Na rappersko muho dvocevke danes polagamo dva izdelka, ki imata podobne uspešnostne predispozicije, le da vsak v svojem rapovskem podžanru. Obe zasedbi se bosta lahko vnukom hvalisali z uspešnim prvencem: Delinquent Habits z istoimensko ploščo, ki je gnala čezobalni, kitarsko-rapovski, mex-etno-cypresshillovski crossover, Goodie Mob pa s Soul Food, žametasto mehko sočno sladkobo južnjaškega dušnega in ušesnega 'futra'. In kako gre zasedbama nekaj let kasneje, v drugem poskusu?

Goodie Mob jo v drugo dobro urežejo, še prepričljiveje kot v prvo. Južnjaško ležeren in debeluhast bas je temeljni kamen lepo tekočega izdelka, ki se vmes obilno napase na soulovsko-funkovskih melodičnih livadah, v trenutkih razigranosti pa korajžno lovi duha časa s svojo vizijo drum’n’bassovskih akrobacij. Malce 'švohotna' je le celostna linija izdelka, saj se udarnost, svežina in duhovitost proti koncu malce izgubijo v kitarskem 'predrkavanju' in vokalnih sladicah. So si pa Goodie Mob nedvomno izdelali prepoznaven zvok in ugleden ter prostoren košček na nebu mladih hip hop zvezdic.

Delinquent Habits pa kanijo zamenjati del publike, saj tisti, ki so ob prvencu padali na ritmične, s kitarami opremljene pospeške, na novi plošči nimajo kaj najti. Naslov pač določa temeljno usmeritev zvoka: Here Come The Horns. Mehiško začinjenih trobil in pihal ne manjka prav v nobenem komadu - mogoče so si prav zaradi tega vsi usodno podobni. Iz (sicer solidne) sivine gledata ven le s Smooth Operatorjem podkrepljen komad Western Ways in z raznorodnimi (Rude, MellowMan Ace in Sen Dog) gosti opremljena poskočnica Get Up, Get On It. So pa Delinquent Habits kljub preveč izenačenim komadom zvočni unikum na rapperski sceni. Pa smo spet našli vez z Goodie Mob…

Napo-Lee-Tano