MARINA HORAK

Sonate za klavir

(Gallus, 1998)

Pianistke Marine Horak nam verjetno ni treba posebej predstavljati, saj je tudi slovenskemu občinstvu znano ime s koncertnih odrov. Tokrat nas je Horakova razveselila z repertoarjem sonat štirih slovenskih skladateljev. Pri tem ne gre za novost v izboru, saj pianistka slovenska dela pogosto vključuje v koncertni program. Na zadnji plošči nam predstavlja štiri sonate za klavir avtorjev Lucijana Marije Škerjanca, Marijana Lipovška, Pavla Šivica in Janeza Matičiča.

Marina Horak nam je še enkrat dokazala zrel pristop k sodobni glasbi in mojstrsko igro. Že izbor sam nam pove, da je želela z enotnim konceptom (sonatno obliko) predstaviti štiri raznolike ustvarjalske osebnosti, ki jih je z interpretacijo "izluščila" iz del samih. Pri tem se je v celoti osebno angažirala, zato lahko rečemo, da gre obenem za izjemno subjektivno interpretacijo. Subtilen in obenem enovit izvajalski pristop, značilen že za avtorski opus njene matere in učiteljice, profesorice Hilde Horak, je pri pianistki Marini Horak združen s suvereno izvajalsko osebnostjo, ki je v igri ni moč zgrešiti. Ker pa je osebna nota Horakove v celoti prepričljiva in ostaja podrejena vsebini, jo lahko sprejmemo le z odobravanjem, saj je v sodobni glasbi izvajalec do neke mere svobodnejši, in ravno zato toliko bolj aktivno sooblikuje končno podobo dela.

Stik z vsako izmed skladateljskih osebnosti je Horakova osebno doživela ne le na interpretacijski, marveč tudi na umetniški ravni; to nam potrjujejo pesmi, ki jih je posvetila vsakemu izmed njih in so objavljene v spremni knjižici plošče.

Vse štiri sonate preveva skupna lirična nota, ki včasih privre na dan kot razburkano čustvo, zdaj skozi parafrazirano izpoved (Lipovšek), zdaj spet jo začutimo skozi lirično harmonsko tenčico (Škerjanc). Vsebinsko izstopa le Matičičeva sonata, ki odraža njegovo smelo osebnost in tudi vpliv njegove mentorice Nadje Boulanger, pravzaprav tradicionalistične smeri. V njegovem delu lirično obarvana vsebina preraste v globlje bivanjsko doživetje in z njim povezane strahove, ki jih je skladatelj izrazil ekspresivno in smelo, obenem pa jih vpel v klasično obliko sonatnega stavka.

Lirično izpoved in tudi globlje življenjske izkušnje je Horakova združila z osebnimi izkušnjami in poustvarila dela z intenzivnim čustvenim nabojem ter z razgibano barvitostjo.

Nova plošča je prijetna popestritev in pomemben prispevek k zbirki izvedenih del slovenskih avtorjev dvajsetega stoletja, ki jih bomo veseli tudi v prihodnosti.

Marina Žlender