Letnik: 1998 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Miha Zadnikar

GARY LUCAS

Busy Being Born

(Tzadik, 1998)

Izvršni producent in tudi to pot nekajminutni špilavec John Zorn je tvegal (pogojno: že vedel) - in se, kdo bi verjel, s tole neopazno in skromno edicijo 1.500 izvodov, 21. v seriji Radical Jewish Culture, v začetku aprila, tik po izidu, že pojavil na lestvici najboljših rokerskih (sic!) albumov v Billboardu. Po mojem so se režali ko prašički tisti trije - ali kolikor jih že dela - pri Tzadiku. Gradivo je - kakor po navadi pri Lucasu - bizarno virtuozna kitarska štrena, po novem obogatena še z vampirizmom judovskega izvira in z nenehnimi vprašanji pod konci komadov, rekši: "Kje si? A si tuki?" Izvrsten infantilen album je tole, posvečen Garyjevemu bratu Stewartu, ki se mu je utrgalo od študija kabale (a se ta beseda sploh sme zapisati, al se bo zdaj še meni kaj zgodilo?), naslov pa prihaja od Boba Dylana ("He not busy being born is busy dying."). Poleg mojstra in tzadika igrajo še večni basist Greg Cohen, bobnar Gods and Monsters Jonathan Kane, za klavirjem je Misako Kano, prava poslastica pa sta - tukaj začuda neznana - pevca z newyorške scene Kenny (Hurwitz) in Larry (Fine). Njuno pretvarjanje smrtno resnih vokaliz v neustavljiv vzorec, kakršnega smo nazadnje poznali med zgodnjejutranjim popevanjem v otroškem vrtcu, se fantastično ujame z Lucasovo piflarsko masko in navsezadnje dokazuje tudi njegove producentske sposobnosti. Skladbe so vzete iz naftalina, a prečiščene do novega vonja - Lydia, the Tattooed Lady - nam docela tujih risank iz petdesetih let in malček bolj znanih bratov Fleischer, inspirirane so, nadalje, pri bratih Marx, tumastih in Evropi povsem nerazumljivih lokalnih židovskih štosih, darilcih za hanuko, pri Johnu Donnu, pesemcah, ki jih je Gary brenkal na prvo kitaro, ko mu jih je bilo devet, in pri otroških plašljivkah za tiste prve, nepredvidljive minute, ko se v modro-rožnati sobici ob pol deveti zvečer ugasi svetilka. Dva kosa sta vzeta iz Goslača na strehi, The Mensch in the Moon pa je namenjen Judom v kozmosu, natančneje tistemu kraterju na Mesecu, ki je prejel ime po rabinu Leviju Gersonidesu, avtorju znamenitih strateško-religioznih razprav iz XIV. stoletja. Na kratko rečeno, slednje ni nič drugega kot vokalno-inštrumentalna priredba enega izmed preludnih delov iz spremljave za film Golem (gl. Musko, februar 1998), ki jo je Garyju pomagal skomponirati njegov perjatuček, sošolček in poznejši "glasbeni terorist", klaviaturist Walter Horn. Gonilo pričujočega albuma, namenjenega "otrokom vseh starosti (pa ne nujno judovskim)", je neka skladba, ki se ponovi v treh različicah. Gary Lucas je z njo, kar zadeva militantnost, ogrozil samega Tzadika: Adon Olom je - izvzemši prvi ansambelski nojz - izvedena na moč tradicionalno koračniško in tudi a cappella s Kennyjem in Larryjem, tako da bodi jasno, za kaj gre: Judovsko bojno pesem, ki v prevodu pomeni Vsemirski gospodar, je v XI. stoletju zložil španski rojak Solomon Ibn Gabirol. Garyju Lucasu je bila, bojda, sila všeč pri desetih, ko je hodil v hebrejske šole. In zdaj je tu. Saj je rekel Zorn: radikalna judovska kultura. Lucas je to sintagmo vzel butasto zares in dobesedno - tako teroristično, mosadovsko, politično nekorektno, hegemonsko, orientalistično, sveto, zveličavno, jahvejevsko, amerikanarsko, enorasno, kabalistično, infantilno, monolitno, mrtvomorsko, psihotično dobesedno in zares, da mi je všeč. Pri tem je reč odigral še preperfektno, kakor zna. In se dal izdati na hiperprodukciji (v obeh pomenih). Blazno dober album. Gary po mojem ni vedel, kaj se mu je posrečilo tudi na zunajglasbeni ravni. Je mar Zorn tako pameten, da je to znal izkoristiti še kot glasben štos?

Miha Zadnikar