MONEY MARK

Push The Button

(Mo' Wax/Multimedia, 1998)

Če bi filmski producenti investirali v posodobljen remake Casablance, bi lahko mirne vesti Samovo vlogo dali Moneyju Marku. Pa bi bilo: “Play it again, Mark.” In Mark je letos zaigral znova. Na albumu Push The Button. Njegov prvenec Mark's Keyboard Repair iz leta 1996 je bil med tistimi nevsiljivimi, ki počasi prevevajo s čarom, pač, eden med albumi, ki pridejo tiho na sceno in se na njej zadržijo dlje, kot je občinstvo pričakovalo. Push The Button je album, ki se ga sedaj oglašuje na Glasbeni televiziji. Instrumentali, ki bodo s časom našli pot v zbirke acid jazza in potopljenega hip hopa, kot so ga igrali v devetdesetih, so konceptualno ukleščeni med melanholične, drugič optimistične in poletne pop skladbe. Obnavljajo vonj po Pretty In Pink Psychedelic Furs, kličejo asociacije na beatlesovske in stonesovske poglede na urbano sredino iz obdobja zorenja Revolver/Between The Buttons, pa tudi na kakšne miniature iz zapisov Stevieja Wonderja. Vokal, lepo zverziran, se nevarno približuje razpoloženju, ki ga je uspevalo ustvariti Alexu Chiltonu, nonšalantno teče in nikakor ne zaostaja za enkratnim zvokom klaviatur in stopljene ritem sekcije, ki sta jo prispevala Sean Lennon na basu in Russel Simins na bobnih. Money Mark, ki velja za Billyja Prestona generacije devetdesetih, saj je pomagal Beastie Boys odrasti in je na testamentni Now I Got Worry zaokrožil zvočno podobo z nekaj bistvenimi zvijačami, se je na albumu Push The Button uveljavil kot avtor. Če je Keyboard Repair dajal vtis albuma, ki ni povsem izkoristil potenciala, saj je bilo slišati, da je plošča nastajala v kontemplativnih premorih, v prostem času med drugimi angažmaji, je Push The Button album, ki potrjuje, da je na Marka Ramosa Nishito resno računati tudi v prihodnje. In sicer kot na človeka, ki sedaj igra zase. Dovolj moderno, dovolj izzivalno. Fenomenalen "mainstream". Nova "stara" šola.

Terens Štader