MICKEY NEWBURY

Live In England

(Roadhouse/Mountain Retreat Production, 1998)

Tri desetletja popotovanj - od majhnih klubov v Teksasu pred peščico poslušalcev do velikih koncertnih dvoran v Angliji in Avstraliji - so na Mickeyju zapustila nedvomno velik pečat, saj so mu omogočila zelo realen pogled na svet, ki ga je kasneje opisoval v pesmih. Pri tem so mu kot mlademu pilotu ameriške vojske ostala v spominu predvsem zgodnja šestdeseta, ki jih je preživel v Londonu in v prostem času odkrival njegovo svetlo in temno stran. Najverjetneje je zato njegova zadnja plošča nastala na eni izmed turnej (tisti iz leta 1993) po Združenem kraljestvu. Gre za kolaž dvanajstih, večinoma avtorskih pesmi, ki jih Mickey le s kitaro interpretira z veliko entuziazma in čustvenega naboja. Ravno ta neposrednost omogoča poslušalcu, da začuti globino sporočila, ki se skriva za zelo preprosto zgodbo, ali celo poišče primer iz bližnje okolice. Mickey Newbury namreč v pesmih gradi močne karakterne osebnosti, ujete v ponavljajoči se ritem vsakdana. Karakterji so zelo dovzetni in ranljivi zaradi neizkušenosti, predvsem ko čustva premagajo razum (kompleks “prave romantike« v pesmi San Francisco Mabel Joy). Po drugi strani so pesmi zelo subjektivne; Mickey s prispodobami govori o lastnih popotovanjih, ki so mu bila usojena z življenjem, ki ga je izbral (Sailor, Sailor in ‘Frisco Depot). Posebno poglavje v njegovi ustvarjalnosti so tudi priredbe starejših ameriških folk pesmi, vendar zelo samosvoje. Pesem je vzel kot celoto, jo preoblekel in ji dodal oseben pečat. Tu je na prvem mestu nedvomno pesem American Trilogy, ki jo na koncertni plošči pospremi z besedami: “Veliko ljudi je pelo to pesem potem, ko sem jo posnel. Vendar je Elvis Presley tisti, ki jo je naredil res izjemno”Gre za venček treh pesmi (Dixie, The Battle Hymn Of The Republic in All My Trials), ki izvirajo iz obdobja ameriške državljanske vojne in jih je Mickey združil v enkratno celoto.

Na plošči Live in England (Mountain Retreat, P.O. Box 888, Escanaba, MI 49829, USA) je Mickey samo še potrdil vlogo izvrstnega vokalnega interpreta, s katero se lahko postavi ob bok celo takim avtorjem, kot sta Tim Buckley in David Wiffen. Njegov glas je prodoren, čustven in čist v folk in blues napevih ter tudi v bolj zahtevnih gospel sekvencah, ki so prisotne v nekaterih pesmih. Res je skrajni čas, da se vrne na evropske odre.

Gregor Bauman