PATRICK RONDAT

Amphibia

(Limb Music Products/Panika, 1998)

Že leta 1996 je progresivni kitarist, ki igra pri Jeanu Michelu Jarru, posnel in v Franciji izdal tretji samostojni album Amphibia, malo kasneje se je odpravil na turnejo, šele letos pa je prišlo do evropskega izida albuma.

Po prvem poslušanju bi lahko zapisal, da ni Amphibija nič drugega kot še en izdelek iz vrst kovinarskih kitaristov, ki predvsem drug drugemu iz albuma v album dokazujejo, kako hitre prste imajo. Ampak če bi mislil tako, se pisanja sploh ne bi lotil. Patrick Rondat je v marsikaterem pogledu drugačen. Kajpak prevladuje kitara, ampak to ni nič slabega. S prepletanjem rocka, (progresivnega) metala in kančka klasike je Patrick dosegel tisto, za kar so veliko večji in bolj cenjeni mojstri kitare že davno izgubili občutek. Tu mislim predvsem na poslušljivost samega izdelka. Bili so časi, ko so mojstri delali albume, s katerimi so postali veliki. In potem so prišli časi, ko so se veliki mojstri začeli posvečati drobnarijam, ki poslušalcem v večini niso mar.

Patrick Rondat ponuja pravo mero vsega: virtuoznost, ki ni sama zaradi sebe, strast in predanost glasbilu ter koncept, ki poslušanje izdelka ne omejuje na nekaj fanatikov, ki so pripravljeni prenesti prav vse.

Amphibia je 28-minutni ep, v katerem se prepletata strast in tehnična dovršenost. Sledi šest skladb, izmed katerih velja posebej omeniti Vivaldi Tribute in Equinoxe IV. Avtor prvega je Antonio Vivaldi (gre za stavek iz Štirih letnih časov), drugega pa Jean Michel Jarre, ki je tudi producent albuma. Zgoščenka se konča z dvema koncertnima posnetkoma, ki sta nastala spomladi 1997 na turneji Amphibia in sta dokaz kredibilnosti: Patrick je sposoben tudi v živo odigrati tisto, kar ponuja na albumu.

Naj na koncu dodam, da so pri nastanku albuma poleg že omenjenih sodelovali izvrstni glasbeniki: Patrice Guers - bas, Phil Woindrich - klaviature, in Tommy Aldridge - tolkala (ex Ozzy Osbourne, Whitesnake in Gary Moore).

S. P. Sorrow