COMPAY SEGUNDO

Lo mejor da la vida

(Warner Music, 1998)

Ko bo imel Compay Segundo sto let, ga verjetno ne bodo povabili v Palačo Združenih narodov in tudi ameriški predsednik se ne bo opravičil, če ne bo utegnil priti na zabavo. In vendar se Compayev življenjski moto ne razlikuje precej od mota slovenskega stoletnika Leona Štuklja. Pravi namreč, da človek ne sme pretiravati pri nobeni stvari, ne pri alkoholu, ne pri tobaku, ne pri ženskah. In vse to pravi človek, ki je začel kaditi že pri petih letih, ko je stari mami prižigal cigare. Toda že vse življenje pokadi samo eno cigaro na dan. In zato meni, da bo tako kot stara mama tudi sam dočakal častitljivo dobo stopetnajstih let.

Compay je tako kot njegov sodobnik, pianist Ruben Gonzalez, na evropski in severnoameriški sceni zablestel šele pred kratkim, ko so CD Buena Vista Social Club nagradili z grammyjem, zdaj pa vse prisega na Kubance. Toda njegova glasbena delovanja so se začela že v dvajsetih letih.

Čar zadnje Compayeve plošče je predvsem v glasbeni mešanici, ki nam jo ponuja. Skladbe vsebujejo izreden izbor odličnih kubanskih in španskih glasbenikov (Compay je ploščo začel snemati v Madridu). Tako poleg Compayevega glasu poslušamo tudi eno najboljših španskih pevk flamenca, Martirio, ki prepeva flamenco, ki ga je napisal Compay Segundo. Silvio Rodriguez poje bolero, Compayev stari prijatelj Pio Leyva pa poje v pesmih La Juma de Ayer in La Ternera.

Za ploščo Lo mejor de la vida je uglasbil tudi poezijo Frederica Garcie Lorce, ki je konec dvajsetih letih po potovanju v New York prišel še na Kubo. Kdo ve, ali je Lorca pesem Son de Negros en Cuba morda napisal potem, ko je slišal igrati Compaya Segunda, ki je takrat šele začenjal kariero?

Lo mejor de la vida je CD, ki združuje najboljše, kar nudita Španija in Kuba. Tu se zvok črncev s Kube meša z andaluzijskim flamencom, Compayeva kitara “el armonico” z renesančno lutnjo. Šola glasbenih slogov, ob katerih se lahko tudi prijetno naplešete.

Liza Debevec