SONIC YOUTH

A Thousand Leaves

(Geffen/Menart, 1998)

Ko so pri Geffen poslušali nove posnetke sonične mladine, verjetno od samega navdušenja niso skočili prav do stropa. Očitno se nas najde dovolj takih, ki najdemo zadovoljstvo v prosto gibajočih se kitarskih 'štrenanjih', da korporacija še prenaša tujek v svojih vrstah. Sonic Youth zlahka posrkajo vase vplive, razprostrte predvsem po časovni osi. V odmevih so nanizali velik del zgodovine kitarskega rocka, razcvetenega s paleto zvočnih utrinkov, ki se nam usedejo šele po večkratnem poslušanju. Disonance so prej stalnica kot izjema - ta se kaže v edinem formiranem komadu Sunday, drugo se lomi na vseh možnih koncih ali teče enakomeren soničen tek v neskončne minute. Kot, na primer, v enajstminutni skladbi Hits Of Sunshine, posvečeni Allenu Ginsbergu.

Velik del album preveva zrela melanholija. Predvsem Lee in Thurston hranita glasilke in raje zlagata neskončne kitarske variacije. Skozi misli nam šinejo imena Grateful Dead, Neil Young, celo R.E.M. - in na drugi strani popolno razsulo začetnih Sonic Youth. Le Kim se še dere na vse grlo, to učinkuje kot posmeh mlajšim sodelavcem v skupini. Še vedno je jedka v besedilih (Contre Le Sexisme), lahko je celo neposredno angažirana, kot na primer v Female Mechanic Now On Duty, “posvečeni” osvobajajoči vlogi ženske v “rocku”, kot jo povzdiguje Meredith Brooks v pesmi Bitch. Še vedno nam postavlja neprijetna vprašanja, zapeljivo izziva, sprevrača uveljavljene resnice… A Thousand Leaves je plošča zrelih glasbenikov, ki se ne pustijo ujeti v lasten kalup. Zato namerno puščajo pesmim prost razvoj, četudi mestoma padejo v “luknjo”, iz katere se izvlečejo z dolgoletnimi izkušnjami, in nadaljujejo, ko bi drugi že odnehali.

Janez Golič