ROKIA TRAORÉ

Mouneissa

(Indigo/Label Bleu, 1998)

Ko je Plinij pred dva tisoč leti izjavil Ex Africa semper diquid novi, se mu verjetno še sanjalo ni, da bodo te besede enkrat opisovale mile glasove novega malijskega glasbenega odkritja, Rokie Traoré, ki je lani zmagala na natečaju Découvertes RFI Afrique, kjer je pred njo med drugimi kraljevala tudi letošnja izbranka Druge godbe, Nahava Doumbia, in se istega leta svetovni glasbeni publiki prikupila na festivalu v francoskem Angoulemu. Mali je resnično čudežna dežela, zakladnica dobre glasbe, ki se nam kot školjka vsake toliko časa odpre in nam ponudi najnovejši biser.

Rokia Traoré je eden izmed lepših malijskih biserov, ki poleg prelepega glasu in odličnih besedil v skladbah nudi stvari, ki si jih pred njenim prihodom ni upal ponuditi še nihče. Združila je dva karakteristična griotska instrumenta n’goni in balaba balafon, to je med glasbenimi izvedenci veljalo za izredno težko in drzno dejanje.

Rokia pa je pogumna. Kot prava Afričanka se zaveda svoje moči, zato nam v pesmih sporoča pomembne stvari. Njen mili glas poje uspavanke otrokom ločenih staršev, da ne bi pozabili, da jih starševska ljubezen greje tudi takrat, ko so sami s seboj. Sodobnike opozarja, naj v boju za lastni uspeh ne pozabijo na sočustvovanje s tistimi, katerih življenje ni bilo blagoslovljeno s srečo in izobiljem.

V soju luči, s katero je osvetlila probleme sodobne afriške družbe, pa Rokia Traoré ne pozablja na prednike, ki so se borili z zemljo, da bi lahko družinam ponudili skromno večerjo. Afriške korenine spretno združuje z modernim pogledom na svet.

Ob poslušanju CD-ja Rokie Traoré se lahko odpravite na čudovito popotovanje od davnine do današnjih dni. Ko boste prišli do konca poti, se vam ni treba dokončno ustaviti, samo zamenjajte vaš taxi brousse, zbarantajte si še malo časa v natrpanih vsakdanjikih in se odpeljite naprej v brezčasje.

Liza Debevec