Letnik: 1998 | Številka: 6/7 | Avtor/ica: Terens Štader

THE CRAMPS - Z ELVISOM V RAJU IN PEKLU

Planet Life, Ljubljana, 7. 5. 1998

Nastop The Cramps ob prejšnjem evropskem obisku, v razvpitem stuttgartskem Longhornum, najbolj južni točki turneje, me je pustil sorazmerno grenkega. Tonska vaja me je takrat navdušila in vzburila bolj kot celoten koncert. Spraševal sem se, ali so "krči" izginili in kaj je sploh ostalo od antološkega slovesa skupine, ki je odločilno vplivala na rojstvo heretičnega odseka sodobnega ameriškega rock'n'rolla, tistega neotradicionalnega. In kaj je sploh ostalo od skupine, ki je ob Elvisu Presleyju in Iggyju Popu kot ena redkih zmogla nezavedno prenesti v realno, in to predstaviti dojemljivo, ter z glasbo, ujeto v prvinski ritem, tolikokrat predelan, pokazati pot k osvoboditvi. Po koncertu v Ljubljani me je nekaj dobesedno sililo, da znova poslušam njihove plošče, še posebej zbirko zgodnjih "hitov", čeprav sem vedel, da bom sedaj težko našel kaj novega, saj so se te pesmi že tolikokrat zavrtele v mojih prostorih. A to je bila le posledica tega, da sedaj vem, da so The Cramps ohranili moč, da se jim je vrnila, pa čeprav so jo morda za nekaj časa izgubili.

Če je užitek igranja in nastopanja, ki ga The Cramps na koncertu izkusijo, soditi po trajanju hipnotično rušilne, sklepne Surfin' Bird ter pripadajočega obrednega izživljanja nad scensko opremo z nujnim, tudi pravim uničevanjem, potem je prvi ljubljanski koncert v njihovi dvaindvajset let dolgi karieri skupini prinesel precejšnje zadovoljstvo. Monitorji na sredi odra, bobni, ki so jih preluknjale pete S/M škornjev "šefinje", mega tone feedbacka, Luxova oblačila, halucinogeno razmetana na vseh koncih... Impozantni sklepni delirij je bil le pika na i intenzivnemu obračunavanju z demoni rock'n'rolla, ki je ohranjalo občinstvo v visoki napetosti od trenutka, ko je Lux ukazal, naj se na odru prižgejo luči. Vitezi iz zone somraka, rock'n'roll spake, junaki grozljivke, legende iz CBGB-ja - The Cramps so bili tisto noč vse to in še več; namreč ljudje, ki so v rocku videli skorajda vse in jim še vedno ni dovolj, toda - predvsem in najpomembneje - bili so nezemeljsko sugestiven in sposoben rock'n'roll kvartet. Ujeli so sami sebe v preteklosti in pristali v sedanjosti z obetavnimi možnostmi za prihodnost. Tale bend sedaj diha in hodi zložno. Enako ravna s starimi hiti, ki so male antologije garažnega rock'n'rolla, z gradivom iz osemdesetih; repertoarju iz sveže preteklosti vbrizgava novo dimenzijo: Mean Machine na posnetkih ne zveni niti za pol toliko - zlobno, kajpak. In Lux, ta monstrum, nori profesor, druid, alkimist, "nečak" Jerryja Leeja Lewisa - prihodnji rodovi zanj ne bodo našli nadomestila. Tisti četrtek so The Cramps srečali duha Elvisa, z užitkom so ga divje mučili in prav žlahtno s(m)o se imeli. In na tisti tenki liniji, ki loči show od predstave, cirkus od performansa, rockovski koncert od transcendentalnega, so prikazali Predstavo. Bog, blagoslovi jih, te ene izmed zadnjih čuvajev Svetega grala rock'n'rolla.

Terens Štader