DNEVI MLADIH IN KULTURE

Velenjski grad, 23. 5. 1998

Bili so časi, ko je bil mesec maj predvsem mesec sonca in mile vročine, ki sta ugodno spremljala mladinske fešte. S spremembo družbenopolitičnega sistema in z zamenjavo simbolov se je tudi vreme spremenilo: temni oblaki in hlad do kosti že nekaj let redno preganjajo in motijo mladinske festivale. Tako je tudi z velenjskimi Dnevi mladih in kulture, ki so se letos odvijali že osmič po vrsti. Sklepni dan festivala, ki se je odvijal na različnih koncih Velenja med 21. in 23. majem, se je zgodil pred obzidjem Velenjskega gradu. Nastopilo je šest različnih skupin, med katerimi so se znašle tri domače, velenjske skupine, Mandragora, Država v malem in Res Nullius,ter še Rhythm Thieves, Demolition Group in tuji Kepone.

Za ogrevanje festivala in klicanje dežja so poskrbeli Mandragora s pretencioznim, ne pa zanimivim pop rockovskim nastopom, ki je več kot dobro pokazal okostenelost slovenskega pop rocka brez ščepca domišljije in sloga. Če skupina ne bi bila iz domačega kraja, zagotovo ne bi naletela na takšen odziv publike. Podobno kot mlada Država v malem, ki je še ena slovenska zasedba na sledi trendovskemu melodičnemu pop punkovskemu hard coru. Poskusi elastičnosti bodo morda čez čas dali skupini več samosvoje igre, za zdaj so zgolj še ena od tistih mladih skupin, ki bi se morale zavedati potrebe po samosvojem glasbenem igranju, ne pa po posnemanju. Njihov nastop je izzval boga dežja, to je pripeljalo do manjše zmede in predvsem bojazni, da bo treba festival prestaviti v velenjski mladinski center, vendar je, na srečo, nebo uslišalo želje organizatorjev in vseh prisotnih.

Po krajši prekinitvi festivala se je dogajanje na odru ob obzidju gradu, kjer naj bi strašili tudi duhovi, nadaljevalo z nastopom skupine Rhythm Thieves, ene od tistih slovenskih garažnih skupin, ki so se v zadnjem letu dokončno razvile. Drveč, energičen in nabrit nastop je dokončno pregnal dežne kaplje, obenem pa se je na odru predstavila neverjetna homogena celota. Močni kitarski dialogi, podkrepljeni s silovito ritmično osnovo z nepredvidljivimi vložki, in podivjan pevčev vokal so prinesli prvi vrhunec festivala. Neobremenjenost in samozavest nastopa sta se izkazali za osnovo, da se samonikli rock and roll začne cediti kot med. Sledili so jim eni od poglavitnejših, zaganjalnih motorjev slovenskega rock and rolla v devetdesetih - velenjski Res Nullius. Domače okolje in predvsem domača publika kot da bi bili glavni razlog za nekoliko manj ošabno in 'jackovsko' pozo prenovljene skupine, ki se je tokrat osredotočila predvsem na nastop in se posledično tudi izognila sluzasti komunikacije s publiko. Zakoreninjen rockovski izraz skupine je še enkrat potrdil, da bi morali biti Res Nullius eni od glavnih popularizatorjev slovenskega rocka med širšimi podalpskimi množicami. Da je bog dežja resnično spremljal sobotni festival, se je izkazalo med nastopom skupine Demolition Group, ki je pospremila izid novega albuma Neovangelij; po skladbi Dež je ponovno padlo nekaj debelih kapelj. Profesionalnemu nastopu skupine je skoraj nemogoče kaj očitati, saj so v slabih 45 minutah obšli dosedanji opus in s profesionalnim žarom dosegli drugi višek večera. Raznolik, izrazito konceptualen izbor skladb je prilil dodatnega olja na ogenj ter predstavil skupino v zelo aranžmajsko zaokroženi podobi. Kdor zamahne z roko samo zaradi imena Demolition Group, ta zagotovo nima odnosa in nasploh spoštovanja do glasbe.

Zadnji so nastopili gostje iz Richmonda v Virginiji Kepone, ki so se tokrat predstavljali slovenski javnosti že tretje leto po vrsti. Že nastop dan poprej v ilirskobistriškem klubu MKNŽ je dal vedeti, da so se Kepone dokončno razcveteli v eno zanimivejših skupin tega časa. Če se zadnja leta veliko srečujemo s kopanjem po koreninah rocka in tudi navdušujemo nad njim, so Kepone več kot dober primerek skupine, ki to počne zelo drugače. Kepone od nas zahtevajo preoblikovanje odnosa do tradicije, saj jo razbijajo in gradijo z novimi temelji in z novo percepcijo. Zelo utrjen, uigran trio nenehno koketira z oplajanjem koncertnega izraza tudi z improvizacijskimi deli, ki toliko bolj razkrijejo razgiban in pester kolaž ustvarjanja. Neposrednost je izvor navidezno enostavnega izraza, ki je podtalno zelo zapleten. Z neopaznim, zelo rahločutnim menjanjem dinamike in z ohranjanjem močne melodičnosti v vsaki skladbi posebej se predstavljajo kot ena originalnejših skupin tega časa, ki z močno dozo spevnosti, izražene tudi z dvoglasnim, nelinearnim petjem, presega zakoličene okvire in vrača rockovski godbi novega navdiha, predvsem pa zaupanje, da se rock še vedno razvija in da ima še odprto prihodnost.

V časih, ko je vse manj entuziazma med večino glasbene publike, ki spremlja skoraj samo preverjena imena in posledično utrjuje glasbeni konservativizem, je bilo več kot dobrodošlo, da publiki za ogled nastopajočih ni bilo potrebno odšteti niti tolarja vstopnine. Vprašanje pa je, če je od tega kaj odnesla. Drugo, hudomušno vprašanje je: ali je potrebno ustanoviti humanitarne organizacije za podporo brezplačnih koncertov, da bi publika prihajala v takem številu, kot je na letošnji festival pred Velenjskim gradom, kjer se je zbralo čez tisoč ljudi?

BIGor