ROVA SAXOPHONE QUARTET

Cankarjev dom, Ljubljana, 4. 5. 1998

Saksofonski kvartet Rova je bil v naših logih že tolikokrat, da lahko skoraj brez narcisoidnosti trdimo, da smo res na tekočem skoraj z vsem, kar počno ti nekonvencionalni muzikanti z zahodne obale nove celine. Ob čudnih godbah, ki nam jih prodajajo pod imenom jazz, je ta stik s pristnim jazzovskim kovanjem resnično drag in ušesa božajoč. Tako smo lahko že pred leti zaslutili, da se temu leta 1976 ustanovljenemu kvartetu z domicilom v trdem in takšnim godbam neprijaznem San Franciscu obeta ponovni vzpon. Da, njihovo razširjeno muziciranje v zasedbi Figure Eight, ko so se raztegnili na osem saksofonistov, je nakazovalo vzpon iz lastnega pepela, v katerega so z ustvarjanjem padli v obdobju poprej. Ta vzpon se je še jasneje videl v projektu od tridesetletnici karizmatičnega Coltranovega albuma Ascension, ko so ga uprizorili leta ’95 v San Franciscu ter leto kasneje izdali na cedejki. Resnično - Rova so kot feniks vstajali iz pepela in se znova rojevali, oblikovali, zoreli. Vendar so bila pričakovanja pred ljubljanskim koncertom le malce prevelika. Ne smemo pozabiti, da so Rova na sceni že več kot dvajset let, to za takšno skupino, ki jo v rodnem mestu omenjajo manj kot tretjerazredne garažne bende, nikakor ni mala doba. V tem času je, na primer, World Saxophone Quartet zamenjal kar nekaj članov, pa je njihova glasba mnogo sprejemljivejša običajnim ušesom kot rovaška. Rova so torej stari - ne sicer fizično, vendar na tokratnem ljubljanskem koncertu ni bilo tiste duhovno glasbene ostrine, drznosti, disonantne brezkompromisnosti, ki si jo lahko privoščijo mladi, drzni (in lepi). Rova so hočeš nočeš postali v jazzovskem svetu velika, a malce neokretna barka. Lahko si privoščijo ‘ne-biti-novi’, saj imajo za sabo bogato zgodovino. Počivanje na lovorikah je sicer dovoljeno, vendar ne vznemirljivo. Lary Ochs, ki je s skladbami tolikokrat razburkal jazzovske malike, je tokrat prispeval glasbe, ki so bile nenavadno zglajene, zaobljene - to ni nič napačnega, če ne bi zvenele zelo šolsko naučeno. Nobene iskre spontanosti, ki nam je žgala ušesa še na Ascension. Med vsemi Rovaši me je sedaj mnogo bolj kot Ochs razburjal Bruce Ackley, ki je s sopranom, predvsem pa s tenorjem prispeval najbolj sijoče saksofonske rafale tokratnega koncerta. Ostala člana - Raskin predvsem na baritonu in Adams na altu in sopranu - pa sta ostala v mejah netendenciozne sredine.

Rova so postali institucija. In kako je z institucijami, vemo iz lastnega okolja. V nasprotju z drugimi, ki jih je institucionalizirano ustvarjanje otopilo in zaležalo, imajo Rova v curriculum vitae vsaj vznemirljivo mladostno preteklost. Kako dolgo bodo uspeli pomembnost potrjevati z minulim mladostnim delom, je stvar njihove presoje. In nas samih, seveda.

Rok Jurič