ELLIOT SHARP

KUD France Prešeren, Ljubljana, 8. 5. 1998

Ker prihaja bistvo moje glasbene percepcije iz akustičnih, klasičnih godb, si lahko privoščim malo nonšalantno pozo večnega dvoma v električne godbe take ali drugačne sorte. Vendar nikakor ne pri Elliotu Sharpu, ki me je kot glasbenik kljub električnim godbam, ki jih ves čas počne, zmeraj znova očaral. Imel je vse kvalitete, ki sem jih cenil predvsem pri akustičnih glasbenikih, ki se morejo zanesti le na preizkušene stare fizikalne principe valovanja zvoka in jih novotarije v zastrašujoči pojavni obliki magičnih črnih škatel ne morejo prav nič vleči v višje sfere umetniškega ustvarjanja. Sharp je glasbeni eklektik, to dokazuje njegovo širno poznavanje mnogoterih godb; je ustvarjalni navihanec, ki sprevrača utečene načine kitarskega izvajanja; Sharp je trezen 'elektrik', ki natančno ve, kdaj raba elektrike v glasbi postane le bebavo mašilo za lastno nesposobnost, zato tjakaj nikoli ne stopi; vendar pa je Sharp še zmeraj tisti nikoli povsem dorasli otrok, ki bo z nagajivo hudomušnostjo pobral tudi zadnji ogorek pouličnih 'subglasb' in ga z motrečo distanco vključil v lastno glasbeno poetiko - in to bo mnogokrat zvenelo za polulat hecno. Vse to je bil Ljubljanski koncert, ki je bil solističen. Trd oreh, ob katerem si hitro polomiš zobe, če se ga ne lotiš na pravi način. In toliko slajša nagrada, če ti ga uspe zlomiti. Sharp ga je 'sesul' mojstrsko. Godbe, nadgrajene z izdatno rabo računalnika, samplerjev, efektov. Prav nič dolgočasne - morda le za tiste, ki so jih žulili trdi stoli Kuda in so bolj kot na glasbo mislili na lastno sedalo. No, morebiti bi jih res lahko za hip razglasili za repetitivno dolgočasne - vendar: vse molitve so dolgočasne in monotone, to je vendar bistvo molitev. In glasba je molitev. Zatorej je lahko dolgočasna le glasbenim nevernikom, ki ji nikoli ne uspejo priti pod površino. Če si se v Sharpovih godbah potopil pod površino repetitivnih vzorcev, tu in tam smelo prebodenih z distorzijami, si odplaval v svet, kjer so zakon fraktali, Fibonacijevo zaporedje in drugi teorizmi, ki jih Sharp še kako pozna. In takrat govoriti o neposlušljivih glasbah, neživljenjskem hreščanju kitar, zmedenem galopu ritmičnih menjav? Prosim vas, le kaj ste poslušali med koncertom. Sharpovo muziciranje je bil eden najbolj bleščečih lirizmov, slišan v zadnjem času v Ljubljani. Porečete, da sem sadomasohist, ker razglasim to glasbo za liriko, jaz, ki spoštujem romantiko in Chopina? Morda res, vendar - če niste vi slišali lirike, ali ne morem potem jaz poreči, da ste glasbeno gluhi, naphani s štofom vsakdanjosti, da ne slišite zvokov, ki so originalni in dobri? Na vas je, da se odločite, ali ste raje sadomasohist ali glasbeno gluhi. Jaz sem se že.

Rok Jurič