Speedball Baby

Na prelomnici

Pod "Skupino smo poimenovali po liku iz Ronove pesnitve Speedball Baby. Speedball je sicer naziv za mešanico kokaina in heroina, ki se ju vbrizga skupaj. Prvi nese navzgor, drugi spušča. V pesmi in sploh za nas ima ime bolj kinematografski pomen. Gotovo ne zagovarjamo uživanja mamil. Ime dobro zveni in je povezano s pesnitvijo," pravi Matt Verta Ray, temnolasi kitarist nekje v zgodnjih tridesetih.

Z lahkoto ga zamenjaš s kakšnim od igralcev iz Coppolovih Outsiderjev. Med nastopom benda, predzadnjim dejanjem na letošnjem mlakužnem puljskem festivalu Art in Music, bo postalo jasno, da je prav on srce skupine. Generator. Glavni voznik. Ali Smith, basistka, sedi ob njem: "Nič, kar počnemo, ni dobesedno. Energija naše glasbe je neposredna, ampak Ron še posebej blesti v pripovedovanju in opisovanju situacij, zelo posebnem, čudovitem opisovanju. Je velik pripovedovalec zgodb. Napaja se z vsem, kar ga obkroža. To predela in nato z zelo spretnim izborom besed izrazi. Ronova besedila se berejo kot scenarij za film." Speedball Baby ustvarjajo na studijskih posnetkih pravšnje razpoloženje za razgibane majhne ure. Nekajkrat so bili deležni častitljivih opisov, češ da bi bil njihov rock'n'roll popoln dodatek ekranizaciji Tramvaja poželenja v viziji virtuoza provokativne fotografije Richarda Kerna. "Ron ustvarja zelo močne podobe," nadaljuje Matt Verta-Ray. "Naše najboljše pesmi so tiste, kjer sta besedilo in glasba nastala istočasno, kjer se riff in kitarska melodija perfektno prepletata z ritmom besed. Pri nas pravzaprav lahko najdeš pesmi, ki bi bile boljše kot same pesnitve. Toda radi delamo pesmi, ki se povežejo z Ronovimi besedili."

LIGHTS, CAMERA, ACTION!

"Gledali smo film Zgodilo se je čisto blizu vas. V neki sceni igralec zakriči: 'Cinemaaaa! Cineeeeemaa!' Nemudoma smo sklenili, da moramo ploščo nasloviti Cinema!," pojasnjuje Ron Ward izbiro naslova prvega in za zdaj edinega dolgometražnega nosilca zvoka. Prizor iz belgijskega filma pospremi z verno mimiko in ustrezno glasnim kričanjem. Plošča Cinema! in sploh osrednji del gradiva, ki ga je slišati na drugih zvočnih zapisih, ki so jih izdali Speedball Baby, so nastali v studiu HED v New Yorku. Tam živi Matt. Prostor izkoriščajo tudi kot družabno središče, kjer se zbirajo številni kolegi skupine. Ali Smith je hvaležna, da ga imajo: "Tam se vedno kaj dogaja. Prostor ima socialno, družabno, umetniško, glasbeno sestavino. Kombinacije ljudi so zmeraj drugačne. Veliko stvari je prišlo iz tega prostora. Vedno nekaj poteka, če ne drugega fotografska seansa ali filmska projekcija." Tam so se prvič zbrali zdajšnji Speedball Baby. Začetki skupine sežejo sicer v konec leta 1991. Kakšno leto so potrebovali, da se je zasedba ustalila. Težave so povzročali bobnarji, čeprav glasbenik, kot je Dave Roy, ki je spremljal Johna Zorna in Dr. Johna, obrtniško gledano ne bi smel biti slaba izbira za neuveljavljeno newyorško skupino, ki hote ali nehote prihaja s punkrockovskega roba družbe. Bobnarske palice in skrb za ritem je tako prevzel Martin Owens, Britanec, čigar oče je bil poklicni trobentač, zaposlen pri glasbenem sindikatu. Owensovo obravnavanje ritma ne pušča dvomov, da ima jazz v krvi. V tem občasno celo rahlo pretirava. Ali Smith ni ravno bleščeča basistka. Boljša je kot fotografinja. Portretirala je The Blues Explosion, Subsonics, Meat Beat Manifesto, Twenty Miles. Naredila je fotografijo za ovitek albuma Dead Cool skupine The Chrome Cranks. "Ali je," poudarja Matt, "najboljši fotograf, kar jih poznamo. Toda ne moremo je najeti. Od tod dileme pri izbiri fotografov." Glede na vizualno dinamičnost mini albuma I'm Gonna Stomp Mr. Harry Lee so zasilno rešitev našli v fotomontaži. Na studijskih posnetkih je ritem sekcija Smith/Owens dovolj trdna, toda v živo njuno delo ne dohaja vrhunskega, razrezanega, razkosanega rockabilly mojstrstva Matta Verta-Raya. Le-ta in raztrgani ter ponoreli pevec zato ostajata v ospredju, zvočno in scensko izvajalsko osamljena. Po drugi strani so v stiku in v komunikaciji Speedball Baby enoviti, dostopni in harmonični. Ne spomnim se, da sem kdaj srečal rockovski bend, v katerem so se znali vsi istočasno predstaviti in v katerem so vsi istočasno kazali zanimanje za tujca. Ponavadi je vsaj eden nekako naveličan, brez zanimanja. A ne pri Speedball Baby. Srečal pa sem že kar nekaj skupin. Takšnih in drugačnih.

"Poznam zgodbo o bendu NRBQ," pravi Matt, "v katerem je igral basist, ki so ga pritegnili, da bi igral ob Keithu Richardsu v spremljevalni skupini Chucka Berryja v filmu Hail! Hail! Rock'n'Roll. Bili so popolni glasbeniki, ki so nastopali neprenehoma osemnajst let. Pač ena tistih delovnih skupin. Moto jim je bil - vse od Sun Records do Suna Raja. Prijatelj, ki se je znašel v njihovem backstageu, je pripovedoval, da je opazil povsem instinktivno interakcijo. Takoj, ko je eden med njimi vzel cigareto, mu je drugi ponujal ogenj. Zdelo se je, da so bili postali eno bitje. Druga zgodba na to temo je o Georgeu Harrisonu. Ko je bil v poznih šestdesetih na turneji po ZDA, so ga vprašali, ali verjame v Boga. Odgovoril je: 'O tem se še nismo odločili.' Kot, da je neke vrste agent, ki se mora posvetovati z drugimi člani; in zato ni mogel imeti lastnega mnenja, ki bi bilo zgolj njegovo. To se lahko zgodi ljudem, ki so v skupini. Člani skupine so ob opremi edina stvar, ki jo imaš. Vse drugo je tuje in se stalno spreminja. To je dobro za glasbo, lahko je tudi lepo za človeka."

Pred ustanovitvijo Speedball Baby so vsi sedanji člani igrali v drugih skupinah. Ali je bila pevka pri Kelly Township. Matt je igral bas v skupini Madder Rose. Z Ronom se poznata še od tedaj. Ron je veteran vsaj newyorške in bostonske rockovske scene. Pel je pri Crush. Bil je v Wobbly Organ s tipi iz Volcano Suns. Igral je s sedanjimi člani Shellac. Ne tako dolgo nazaj je posnel bobne za Morphine. Igra tudi z Jamesom Whitom in ravnokar je prispeval bobne za novo solo ploščo Johna Felicea, nekoč vodje proto punk rollerjev The Real Kids. Ron Ward se je konec koncev preselil v New York zaradi dveh stvari - umetnosti in rocka. Matt Verta Ray navaja kot osrednji razlog za nastanek Speedball Baby odklon kulture skupin: "Začele so se nam upirati kitarske skupine, ki so imele "prave ojačevalce", ki so imele prave pesmi, spisane po zadnji glasbeni modi... Hoteli smo delati nekaj, kar je dejansko prihajalo iz nas samih. Na začetku smo bili zelo neposlušljivi. Imeli smo performanse." "To so bili čudaški, nepredvidljivi dogodki. Zmeraj zelo zanimivi," dodaja Ali. "Zdaj smo bolj čista rock'n'roll skupina," nadaljuje Matt. "Naši nastopi so bili nekoč preizkus opreme, ki je morala zdržati pet, šest pesmi. Nato se je lahko vse razsulo. Pesmi so bile dosti manj strukturirane. To so bile svojevrstne umetniške punkrockovske predstave - nadrealistična poezija z glasbeno spremljavo in razdejanjem na griču. Sedaj smo nastop izoblikovali v nekaj, kar lahko ponovimo bolj ali manj vsako noč. Postali smo zrela skupina, ki lahko opravi posel in obvlada položaj."

DOLGOROČNA/KRATKOROČNA POSOJILA

Prve posnetke skupine je izdala drzna PCP, pri kateri so se Speedball Baby znašli v družbi Lubricated Goat, Jonathan Fire Eater, '68 Comeback, Poem Rocket, The Chrome Cranks... Pri založbi so izdali istoimensko malo ploščo, prepojeno z urbanim bluesom na robu živčnega zloma, in mini album Get Straight For The Last Supper, na katerem osupljata bravurozni priredbi Hookerjeve/Morrisonove T. B. Sheets ter upočasnjena Blitzkrieg Bop skupine Ramones. Nato so prešli k založbi Fort Apache, ki je kmalu za singlom Speedball Petite prešla v distribucijo MCA. Založbo so vodili prijatelji producenti. Plošča, ki jih definira kot skupino, album Cinema!, se je na ameriškem trgu pojavila konec leta 1996; vse do letos, ko so sklenili pogodbo z neodvisno nizozemsko založbo Konkurrel, pa je v Evropi ni bilo dobiti. "Projekt s Fort Apache se je odvijal v pozitivnem razpoloženju, videti je bilo, da bodo stvari uspele. Na koncu ni bilo tako. Iz tega smo vseeno potegnili veliko tistega, česar smo si želeli. Dobili smo denar, veliko smo nastopali, igrali smo v vsaki državi v ZDA in izdali smo plošči, ki sta prav takšni, kot smo si ju zamislili," ugotavlja Matt. "Hoteli smo preizkusiti posel z veliko založbo. Zgodilo se je kot z mnogimi drugimi glasbenimi pogodbami, ki se grenko končajo zaradi slabega vodstva ali pa spremenijo smer. Nič novega. Mislili smo, da se nam bo godilo bolje, toda ni bilo najboljše," nadaljuje Ron Ward. "Nekateri bendi snemajo le pri veliki založbi, in ko jih ta odslovi, o njih ne slišiš več. Pojav je zelo pogost. Nismo želeli, da nas pokopljejo. Zdaj smo tukaj, in to je tisto, kar počnemo." Matt gre še dlje: "Ko smo podpisali pogodbo, smo si že nabrali izkušnje in kredibilnost z ulice. Spomnim se, da so ljudje globoko zajemali sapo, ko so Sonic Youth podpisali z veliko založbo: 'Neodvisna skupina, ki je podpisala z veliko založbo!!!!' Po Nirvani kaj takega ni bilo več težko. Takrat so velikanke kupovale celo neodvisne založbe! Ali pa njihova neodvisnost ni obstajala. O tem priča vrsta lažnih neodvisnih založb, ki so jih v resnici ustanovile velike založbe. Ko smo podpisali z MCA, je bila pogodba z veliko založbo skoraj statusno vprašanje. Bilo je prestižno biti na veliki založbi. Če si bil v prebijajočem se punkovskem bendu, ki je delal z neodvisno založbo, so te ljudje gledali kot poraženca. Obe skrajnosti sta smešni. Mi ustvarjamo glasbo, in smo veseli, da jo lahko izdajamo in nastopamo. To je delo, ki ga opravljamo glasbeniki. Nikoli nisem bil niti proti politiki velikank niti zanjo. Osebno sem preprosto vesel, ko se pojavi črna okrogla zadeva, ki ima prilepljeno nalepko in se lahko vrti na gramofonu."

"Nekoč so založbe podpirale glasbenike, kot je bil Capitain Beefheart. Nekaj let je delal z Reprise. Danes pa kdo, kot je on, ne bi trajal niti ... ne bi niti izdal plošče pri velikanki," pristavlja Ron. "Pri velikanki!? Plošče ne bi izdal niti pri Sub Pop," sklene Matt Verta-Ray. Zadnji zapis Speedball Baby, I'm Gonna Stomp Mr. Harry Lee, je izšel pri zanesljivi Sympathy For The Record Industry. Razen za odtenek manj razkošnega zvoka je slišati, da je skupina pretrpela vrnitev v neodvisnost karseda nedotaknjena.

POROKA

Nekje je zapisano, da sta Matt Verta-Ray in Ron Ward kot kitarist in pevec skupaj prvič zaigrala na Wardovi poroki. Ko nastopajo, se zdi, da sta pri Speedball Baby le ona dva resnično nenadomestljiva. Verta-Ray je znan tudi kot producent dveh zadnjih plošč Subsonics, tria, ki lahko navduši s prebrisano, s čutom za napev zaznamovano rockabilly surf garažo. "Pri delu s Subsonics sem hotel doseči, da se čudovite pesmi na plošči razločijo, namesto da bi ostale samo neke vrste konceptualni garažno rockovski ročni izdelki. Hotel sem, da bi nastala glasba, ki jo lahko poslušaš." Ko ga povprašaš o priljubljenih kitaristih, se Matt spontano, s pravim navdušenjem vrže v igranje polakustičnega Gretscha in kazanje razlik med Cliffom Gallupom iz The Blue Caps Gena Vincenta in Paulom Burlisonom iz Burnettovega tria ter po nekaj temah vzklikne, da je bil Paul Burlison najboljši, kar jih je. Za rock'n'roll ga je navdušil rockabilly singel Get Rhythm/I Walk The Line Johnnyja Casha. Še vedno ima ta dvanajstpalčnik na 78 obratov. Njegova mati je poslušala folk godbo in Boba Dylana, tako da je bilo v hiši najti dobre plošče. Oče, zaposlen pri CIA, je vedno pel po hiši. Zaradi te službe je družina v Mattovem otroštvu živela v Turčiji. Najprej so ga učili klavirja, ko pa je slišal pesem Nowhere Man The Beatles, si je vbil v glavo, da zvoki, ki jih je ustvarjal kitarski solo, pravzaprav prihajajo iz basa. Zahteval je, naj mu kupijo bas. To je bilo v nasprotju z akustičnimi načeli matere, tako da je pri enajstih dobil prvo kitaro in začel hoditi na učne ure. Nekaj časa je igral tudi pozavno, ki pa v srednji šoli ni veljala za cool instrument. Punk rock je vplival nanj, toda v času, ko je resnično gorel, je bil Matt preveč navdušen nad staro glasbo. In vendar: zapomnil si je nekaj punkovskih lekcij, ki se jih pri Speedball Baby trdno drži - naredi sam, nobenega ne sprašuj za dovoljenje, stvari naj bodo enostavne, to - pa še cool frizure. "V času pravega punk rocka sem poslušal Gena Vincenta in Eddieja Cochrana. Buddy Holly mi je bolj všeč kot Hendrix, Jimmy Reed bolj kot Eric Clapton. Kot mulec sem šel na koncert Erica Claptona, saj so govorili, da je najboljši na svetu. Tip se mi je zagnusil. Bil je popolnoma dolgočasen, niti najmanj razburljiv. Plehek. Samovšečen. Sploh ni skakal v trenutek! Ta nastop Erica Claptona je bil zelo pomemben zame, kajti videl sem in slišal tisto, kar nikoli ne želim biti. Všeč mi je predvsem rockabilly. In zabodeni način igranja v slogu Capitaina Beefhearta. Potem so tu še Lester Young, tenor saksofonist, Ornette Coleman, Marc Ribot."

Wardovi starši so poslušali Billa Monroeja, hillbilly in rockabilly. Ron je iz Burlingtona v Vermontu. V New York se je preselil leta 1979, ko je imel sedemnajst let. Igral je v različnih skupinah na punk sceni. Potem je odšel na Univerzo v Bostonu in tudi tam igral z raznimi skupinami. Študiral je politične vede in v roku diplomiral, tako kot vsi v Speedball Baby; Ron sicer zato, da bi razveselil mamo. Zase pravi, da je izprijenec, ki ne zna delati, zato tudi nikoli ni delal v svoji stroki. Po koncertu Speedball Baby je v zaodrju gneča. Medtem ko se pogovarjava, ga pridejo pozdravit neka dekleta. "Luštna," pravi. "Ja, je." "Punce, človek. Punce, ki so luštne. Speedball Baby na koncerte vedno privabimo lepa dekleta. Vedno. Zato tudi igramo. To ni edini razlog, je pa dober razlog. Zato sem s tem tudi začel in, lej, po dvajsetih letih sem še vedno na istem mestu." Smeji se veliko, govori hitro in energično ter se med pogovorom vsake toliko nenadzorovano zadere. The Rolling Stones posluša le do leta 1972, pravzaprav do Exile On The Main Street. Stonesi zanj dokazujejo, da belci lahko igrajo blues, če ga igrajo s strastjo in občutkom. Navdušuje ga pisanje Charlesa Bukowskega, Williama Burroughsa, Williama Carlsa Williama, Faulknerja, Hemingwayja. Bere veliko pesnikov in všeč mu je energija beatnikov. Želi se več posvetiti pisanju, ko bo enkrat prišel ven iz rock'n'roll "sranja". Za zdaj ima občasno pesniške večere. "Ljudje me poslušajo. Ne vem, zakaj, ampak me poslušajo," skromno ugotavlja. "Književnost in pisanje sta mi pomembna. Videvam druge ljudi po New Yorku, ki se s tem preživljajo. Richarda Hella in podobne. Dobro jim gre. Želel bi uspeti, saj lahko le omejen čas prebijam zid z glavo. Upam, da si bom čez nekaj let pridobil pozornost s pisanjem. Je pa to trda igra." "Zakaj ste Speedball Baby v petih letih posneli le eno veliko ploščo?" ga vprašam. "Všeč so nam kratke stvari. Kolikokrat se ti zgodi, da zavrtiš zgoščenko in ti stvar ni všeč v celoti, veš, kaj mislim. Včasih je dobro slišati le šest, sedem pesmi. Všeč so mi kratke stvari. Želim si, da bi bilo vse moje življenje kratko. Ko se zadenem, hočem doživeti: Beng, bum, konec. Niso mi všeč dolgotrajne stvari, recimo LSD, ki traja, traja in traja. Ko sem bil mlajši, so mi bile všeč stvari, ki so povzročile izbruh, in potem jih je bilo konec. In potem bum in konec, In bum in konec." Videti mu je, da pozna substance in da ve, o čem govori. Rdečkastih lic nima le od sonca. Opaža, da so ljudje zmedeni, ko vidijo koga, ki nima petindvajset let in je v rock'n'roll bendu. In njegovi glasbeni ideali? "Vse, kar ima veliko energije. Vse, kar je na robu. Zgodnji blues, Slim Harpo, veliko be bop glasbenikov, zelo cenim zgodnji punk rock - od The Heartbreakers do angleškega punka. Energija ustvarja odlično glasbo. Moje priljubljene skupine niso bile sestavljene iz najboljših glasbenikov. A ti glasbeniki so bili intenzivni. V glasbi me zanimajo energija, strast in občutek."

Ron trenutno živi v Detroitu, oddaljen od skupine, ki je v New Yorku. Ta razkol prebivališč je tako rekoč slišen v koncertni izvedbi. Ni tako nabita kot posnetki. Sicer pa Ron na odru rad poudarja, da je bend kot takšen iz New Yorka. "Imamo newyorški zvok. Poudarjam, da smo iz New Yorka, saj je po mojem New York dal bende, ki so ustvarili novo rockovsko sceno. V poznih sedemdesetih je bilo vse mrtvo in je bilo mrtvo kar nekaj časa, nato so nenadoma prišle punk skupine in ustvarile sceno. Ni jim šlo za denar. Enostavno so to hoteli početi. To je vplivalo name, zato na nas gledam kot na newyorško skupino. Ko se vzpnemo na oder, delamo, trdo delamo." Nikakor ne morem reči, da ni tako. Speedball Baby imajo tisti vonj, žilavost, zvok, tisto gibanje, ki jih je začutiti tudi pri New York Dolls, pri The Cramps, pri Suicide... Po dvajsetih letih ta duh živi z njimi še naprej. In je živ in zdrav.

Terens Štader

Diskografija:

Speedball Baby, 7" (PCP)

Get Straight For The Last Supper, 10" EP (PCP)

Speedball Petite, EP (Fort Apache)

Cinema!, LP (Fort Apache/Konkurrel)

I'm Gonna Stomp Mr. Harry Lee, EP (Sympathy For The Record Industry)