Radikalizacija srca in posluha (5)

Natančen, a duhovit eklektik

Dve fotografiji z du Maurier International Jazz Festivala v Vancouvru leta 1995 nas zmerom znova bodeta v oči, toliko bolj, ko ju ugledamo skupaj: Na obeh je v ospredju tolkalski mag Han Bennink, prvič norčevsko razpet nad posebej prirejeni, ojačani snare, drugič pa na istem glasbilu - z užitkom zleknjen; roke pod zatiljem - uprizarja tisto svojo znamenito nožno aktivacijo. Očalar v ozadju enkrat igra čudno žepno trobento (še najpodobnejšo tisti baročni visokospevki), enkrat se pase za klavirjem, njegovi rahlo infantilni grimasi pa prav po woodyjevsko dopolnjujeta starčevo spiljeno nonšalanco. Očalar, ki ga tokrat opazujemo, je, seveda, Steve Beresford, britanska visokost z improvizirane scene, mož, ki jo veselo maha proti petdesetim. Steve Beresford, skladatelj in aranžer, Steve Beresford - klavir, trobenta, evfonij, glas, preprostejša elektronika, bas kitara in drobna glasbila.

Medosebne vezi v improviziranih godbah - le ohranimo si še Benninkovo in Beresfordovo podobo - so večkrat prepletene prav tako kakor njihov zvok: Subtilne so, obenem nepredvidljive, humorno transgeneracijske in kot takšne naposled zmešajo glavo še tako odprtemu zgodovinopisju. Steve Beresford je leta 1974, ko je že končal glasbene študije, še kar ostal v Yorku (“Kar zadeva zame tako nujno eklektičnost, najboljša glasbena akademija tedanjega sveta,” je zatrjeval). Svojo osebnost je zavestno razcepil na troje, saj je s soulovsko skupino na hammondkah izvajal Otisa Reddinga, Sama in Davea in Motown, obenem stregel umetniško-socialnim pretenzijam po teatrih in delavskih klubih, na univerzi pa igral in promoviral improvizirano godbo. Ko je lepega dne v študentsko dvorano zvabil Dereka Baileyja in Hana Benninka, si je pomel roke in svoje življenje hipoma presekal na dvoje. Prepričan je bil, da je svoje temeljno yorško poslanstvo s tem koncertom opravil. Dih šestdesetih je pet minut pred dvanajsto, 1974., vel še dovolj močno, da se je Beresford lahko pohvalil, kako je s svojo promocijsko gesto za vselej okužil krepak del študentske populacije. Pozneje je poročal, da so bili tisto osupljivi časi, ko nihče ni maral za Coltranea, vsi pa so noreli s Cageom. Mirno se je preselil v London. Njegovi takojšnji drhali po imenu Three Pullovers (s substitutom tudi Four Pullovers) in Alterations sta zgolj začetek težko opisljive kariere.

Dvajset let po prelomni yorški seansi - prej kajpada niti ni bilo časa, prej se je v glavnem samo igralo in iskalo - se je začela neumorna refleksija. Najprej je sam Derek Bailey v svoji ediciji Improvisation, its Nature and Practice in Music (The British Library, 1992) smrkavega promoterja povzdignil vsaj do svoje osebe, John Corbett pa je v študiji, obogateni z intervjuji: Extended Play: Sounding off from John Cage to Dr. Funkenstein (Duke University Press, 1994), kar eksplicitno naštel elito, ki se ji je posrečilo, dodobra sterorizirati tako stari svet kakor celo svoje ameriške improvizacijske kolege: Han Bennink, Evan Parker, Derek Bailey, Peter Brötzmann in nekdanji nadebudnež iz Yorka - Steve Beresford.

Devetdeseta so - kar zadeva evropsko improvizirano prizorišče - resda čas refleksije in ponujajo tudi večkrat neupravičeno ali vsaj zapoznelo enciklopedistiko, obenem pa so tudi izrazito nesrečno obdobje. Zdi se, kakor da so na poljanah davno zrušenih tabujev in neštetokrat pretuhtanih citatov zrasli hudi predsodki. Kakor da se bo moralo vse začeti znova, opažajo celo optimistični duhovi. Na lepem ni več transgeneracijskega humorja, medsebojnega spoštovanja, ni več boja za “isto stvar”, ni več niti same “iste stvari”. Kako hitro so spregovorili ljudje brez zgodovinskega spomina, z luknjo v glavi, s strahovitim smislom za poenostavljanje! Mar je to posledica tako imenovanega padca ideologij in kolektivne zavesti, ali pa prav zaradi tega nizkotnega pojava “padcu ideologij in kolektivne zavesti” pravimo tako, kot mu pravimo? Lani je namreč Steve Beresford neki triindvajsetletni pevki omenil svojega nekdanjega guruja in zdajšnjega sodelavca in prijatelja Hana Benninka. Debelo ga je pogledala, butnivši: “Ah, ja, a ni to tisti, ki se ukvarja s tisto sorto hipijevske muzike iz šestdesetih, z improvizacijo?”

Toda Beresford se zanesljivo ne da, kot zmerom nekolikanj drugače od kolegov, pa vendarle. Pred kratkim se je spet in že kar izročilno udeležil Mednarodnega improvizacijskega srečanja v Amsterdamu (na Bimhuisu 003 in 004 sta zapisa njegovih igranj s Parkerjem, Gorterjem, Benninkom, Braxtonom, Lewisem, Vatcherjem, Baarsom in Wierbosom), kjer ga ni prav nič motilo, da tudi najmlajše občinstvo povzema vzorce arty mestne smetane. Ohranil je pač svoj rahlo snobovski angleški humor, tudi ko se pritožuje, kako bedno je, za razloček od pariškega ali amsterdamskega, oblečeno njegovo britansko občinstvo: “Tam so razcapani mladeniči, ki najbrž še vedno žive pri svojih starših; po navadi se namalajo na prizorišče z zelo razmajanim kasetarjem in me vprašajo, ali lahko posnamejo nastop. To je takšna vrsta ljudi. Prepričan sem, da so v bistvu zelo srčni in prima fantje, toda zakaj nikdar ne privabim na koncert… kaj pa vem… kdaj pa kdaj kakšnih žensk… to bi bilo lepo… ali kakšnih lično oblečenih ljudi.”

John Zorn (zdaj govorimo o Johnu Zornu vohljaču) je vedno precej pozorno oprezal za Beresfordom - navsezadnje sta si precej bližnja starostna vrstnika. Nikakor ni spregledal redke kombinacije, kjer se spajata snobističen, pa duhovit bonvivan in eden najizvirnejših in najresnejših evropskih glasbenih mislecev. Otipal ga je že leta 1986, ko sta skupaj zaigrala na natovem albumu Deadly Weapons, osem let zatem ga je postavil še v elitno zasedbo, ko je Steve za japonsko založbo Avant zaigral z Ikue Mori, Artom Lindsayjem in Christianom Marclayjem (Signals for Tea), v letih 1996 in 1997 pa mu je razprl še svojegaTzadika. Najprej mu je zaupal eno izmed ključnih vlog na tributni plošči za Sergea Gainsbourga (On Great Jewish Music), kmalu pa mu je izdal še docela avtorsko delo, kar je Angležu imponiralo do konca. Ker pač ni zgolj ljubitelj Doris Day, Charlesa Treneta, Brigitte Bardot in Erika Satieja, pač pa predvsem vztrajen in plodovit pisec najrazličnejše kinske godbe (med drugim tudi za albansko produkcijo!) - kinska godba je poleg neslutenih in tisočkrat preverjenih improvizacijskih sposobnosti njegovo najmočnejše orožje - mu je Tzadik izdal dela, nastala med 1988 in 1995. Cue Sheets se imenuje album, prav preprosto, a zelo težko je na kratko prevesti ta tehnični izraz iz sveta glasbe v nemem kinematografu. Verjetno še najbliže bi bilo: klavirske ustreznice za različna dramska razpoloženja, kakor se pojavljajo na filmski sliki.

Album je začuda preprost, humoren, poslušljiv in pregleden do konca, improvizacija zveni naštudirano, pri njenih pasusih pa se Beresford drži svojega starega in preskušenega pravila in tega nikdar ne počne z več kot štirimi ljudmi hkrati. Prava rariteta in poslastica je Tony Coe - le od kod so ga potegnili? - najljubši tenorsaksofonist MXmogula Henryja Mancinija, struktura pa je že spet dvojna, kakor pri vseh Tzadikovih filmskih ploščah: Zaporedje štiklov se ne ujema z zaporedjem predstavljenih filmov. Preprosta logika poraja efekt brez primere, saj z njo prejmemo obenem “filmsko” in “glasbeno” ploščo, in ne le filmskoglasbene. Nekdo je programiral namesto nas - le kdo? Žanri so barviti, saj sezajo od plesa, televizijske serije o ribolovu, dokumentarca o drhali v filmski industriji, animacije (“Krazy Kat”!!!) do črno-belih prezentacij Blakeove poezije in uglasbljenih/nafilmanih duhovičenj iz peresa Andrewa Brennerja (poje Eddie Saunders). Nadvse primerno tudi za ljubitelje, ljubiteljice Alexa Balanescuja in ženskih trombonov.

Miha Zadnikar