Biofonograf 15

Vojna napoved - ostrejša inačica

Za začetek bomo kar ponovili znano floskulo iz šal o Radiu Erevan: “Načelno nimamo nič proti,” naj namreč vsakdo pisari, o čemer koli se mu zahoče, celo o glasbah (kar je - kazno s pričujočih strani - sila težaven opravek), ampak reč se močno zaplete, ko takšno pisanje preraste v “družbenopolitičen” problem. In pomanjkanje osnovnega posluha je “družbenopolitičen” problem par excellence - v svoji skrajnji konsekvenci širi kavarniška omizja, krepi lenobnost in počasi pelje v regresijo, če že ne kar kontrarevolucijo; kadar skuša plahtati razno občinstvo skoz občila, postane še posebej nevarno in nanj kaže reagirati. V tako nevarno razmahnjenih kontekstih pomanjkanja posluha se namreč zde (bivši) prijatelji, osebki z nekdanje scene hujši od nenehnih konservativcev in mračnjakov. Le kako to, se naivno baramo?

Danes je govor o Mihu Mazziniju in njegovih nesrečnih muziških prispevkih za Nedelo. Rumenkasto glasilo Nedelo žal ne objavlja bralskih reakcij, zato smo prisiljeni prositi javnost, da nam dovoli izjavo na temle mestu. Obenem naprošamo uredništvo Muske, naj obtožencu pod nobenim pogojem ne izroči računalniške oblike tegale protesta, da bi ga potem nevemkako zlahka vključil na svojo znamenito spletno stran, natančneje povedano - na svoj virtualni doprsni kip. Naj ga kar pretipka, če mu je drago, se bo ob tem dolgotrajnem delu morda vsaj malo zamislil o tem, kolikšen je napor stremljenja k svobodi, kar počez in po krivem očita izvrstnim glasbenikom, in potem morda ne bo več tako vehementno bezljal v škodo - on, ki zanj zdaj že predobro vemo, da piše predvsem zase, ne pa za javno dobro.

Temeljna težava Mazzinijevih občevanj o glasbah čemi prav v skrivnosti, da pisec zavoljo svojega ega ne prenese proizvodov kolektivnega duha. Na Slovenskem se je v zadnjih sedmih letih - obenem s propadom civilne družbe in odprtega tiska - že lepo razpasla navada, da človek poudarja zasebne okuse in si pod krinko nekakšne dojemne širine in retoričnih bravur ustvarja namišljene nasprotnike. Gre za znan neoliberalistični trik, katerega žrtve so sčasoma in k sreči predvsem sami avtorji takšnih pisanj, zato jih kar prepuščamo njihovemu karakternemu propadu. Spričo takšnih umotvorov, vse polnejših nekih pogovornih mašil tipa hmja; he!; hej, pomodnih žargonizmov, ipd. in zablodnih koketiranj z nič hudega slutečo publiko, bi lahko bili kvečjemu polni pomilovanja, češ kako so lahko njihove nahitroma sestavljene in škodljive recenzije sploh materialno nagrajene. Toda mi nismo religiozneži, da bi se šli igro razlik, niti nismo v nevarnosti, da bi si poškodovali ego, ker ta zginja - ker brezkompromisno hočemo, dokončno ubiti živad v sebi. Prizadeti pač smo, toda v imenu ustvarjalcev, ki nasrkajo prav v našem imenu - ker tako hočejo neduhoviti provokatorji in delivci pišoče in misleče javnosti na temle skromnem ozemeljcu.

V Mazzinijevem pisanju o godbah se je že dvakrat pripetilo Anthonyju Braxtonu, skladatelju, glasbeniku, profesorju, organizatorju in filozofu, da jih je krepko slišal, in to samo zato, ker že tri desetletja uspešno zatira živad v sebi in svoje znanje nesebično ponuja drugim. Braxtonov postopek je diametralno nasproten Mazzinijevemu, saj iz njega diha garaštvo in utopična zaupljivost do kolektivnega duha. Ni postavljač, ni egoman, ni mahnjen na število prodanih artefaktov in nima vnanje agresivnih ambicij. Kratek ekskurz: Kaj se lahko mladi kritik, kritikinja naučita iz Mazzinijeve manire, da tako rad po športniško, črno-belo primerja (za nas sicer izvedensko docela neprimerljivi) osebnosti Rahsaana Rolanda Kirka in Anthonyja Braxtona, pri čemer slednjega potunka v zadnjo mlakužo, prvega pa dvigne čez vse druge? Naučita se lahko kratko malo dejstva, da kaj takšnega ne smeta postoriti za nobeno ceno. Kritika ali recenzija preneseta kvečjemu subtilnejše označbe o kvalitativnih vzponih in padcih, pri čemer morata upoštevati znano pravilo, da so v umetnosti vzponi in padci pač neprenehni. Kar je umetnih tvorb, zgodb o “uspehu” in večni “slavi”, so samo stvar industrije, medijev in drugih stereotipov, nimajo pa zveze z dejanskim umetniškim bivanjem.

Naravnost grozljivo se zdi, da si človek, ki ni nikdar v življenju dejansko zaslišal, začutil Anthonyja Braxtona in se njegovemu mojstrstvu niti ni skušal približati občutljivo, sploh upa pisati o njem in potem še nasploh o glasbah. Takšna gesta presega vsa tolerančna dovoljenja, po katerih imata ta in ona vso pravico, da jima kdo drug in njegovo podjetje ni všeč. Poleg močvirniškega “džecerskega” krdela in Mazzinija ne poznamo nikogar na tem svetu, ki bi si upal v isti sapi zatrditi, da je Braxton težak in nemogoč glasbenik - tako rekoč plodišče za intelektualistično (ne)dojemnost - in tvoriti hitre sklepe o tem, kaj je poslušljivo in kaj ni. Mar se je pisec Miha Mazzini, up in nada tukajšnjih belles lettres, žanrov, scenaristične in kompjuterske proze, prevzel že do ravni, na kateri mora igrati senzacionalista in antiintelektualca, če se sploh hoče preriniti skoz svoj lasten tekst? Če to drži, potem imamo opraviti s še eno žrtvijo domačijskega sindroma, ki sliši na ime “lahkotna kariera” (o nekem veliko nevarnejšem primerku te vrste, ki ga premeščajo iz ene udobnejše službice v drugo in ki mora imeti prav za vsako ceno, nam je govoriti prav kmalu). Mihu Mazziniju se očitno ni bilo treba do ničesar dokopati, ali drugače: ker se ni dokopal do ničesar, lahko uniči tudi Braxtona - za navrh pa še “free” jazz in ves znano osupljiv pomen založbe ECM. (Pri čemer je ekskluzivistično povezovanje glasbenika s tem slogom in to založbo dokaz več, da niti ne ve, o kom ali čem piše, kar pa vsekakor ne zmanjšuje njegove škodljivosti.)

Zdaj nam je za vzgojni in širši smoter mahoma ubrati lepše strune. Jeseni 1974, ko smo bili še globoko osnovni in daleč od kakšne intelektualne prakse, nam je Vasja Bibič ves radosten prinesel v šolo čudaško longplejko, rekoč: “Tole poslušam že več tednov in zdaj si želim, da bi še ti malo užival!” Verjetno jo je sunil Bratku, bila pa je prav tale, ki tukaj zraven vidite njeno naslovnico: Conference of the Birds s Hollandovim kvartetom, Braxton pa na nji eden izmed pihalcev. Poslušali smo jo več ko nekaj tednov, kaj tednov, spremlja nas že vse življenje. Ob njej smo mislili na vse drobnjarije in vse bistveno - tako na pozabljeno marelo kot na življenje in smrt, na ljubezen, na dobre koncerte, na vse najlepše v glasbah in v naravi, v poznejših časih na kino Union, na Študenta, na Sušnika, Pistotnika, potem na Ičota in letos smo si jo v Berlinu s slastjo, ki je presegla še tako mikaven novum, kupili na zgoščeni različici. Ja, Conference of the Birds je ena izmed plošč našega življenja - brez nje si sploh ne znamo predstavljati finala tega stoletja in osebne radikalizacije srca in posluha. Kako bi le mogli drugače: Vrteli smo si jo v osami, z njo olajšani brodili po puberteti, pri Vasju na Glavarjevi smo jo, palčki, navijali v garaži do konca in zraven pihali in tolkli in kričali od navdušenja spričo nenadne svobode in delili kolektivnega duha, kakršen veje z nje, s te čarobne umetnine, ki jo je kvartet za ECM posnel 30. novembra 1972 v New York Cityju. Samo kdor ve, kako koncentriran napor, kakšno znanje, odprtost in kakšni dvomi, hkrati pa zaupanje vase in v druge tri so bili potrebni tistega dne in tisto noč, da se je četverica prignala do tolikšne erupcije, samo ta bo vedel, zakaj smo zdajle prisiljeni, vzeti Braxtona v zaščito in o njem napisati par najlepših besed. Cinik bo kajpada porekel: Pa kaj, en Miha je na Braxtona nor, drugi Miha pa ga daje v nič, takšen je naš svet, to je normalno. Ja, prav zaradi takšnih reakcij, takšnega sveta in takšne normalnosti imamo Braxtona-bojevnika še toliko rajši in mu salutiramo in si glasno želimo, da bi še kdaj razveselil naše mesto in da bi njegovi albumi dobili prostor pri vsakomer, kdor se loteva glasbene kritike in recenzije (omenjeni album ima označbo ECM 1027). Sploh pa - kaj naj si mislimo o uredništvu, ki dopušča spise, v katerih kdo grdo govori o Anthonyju Braxtonu? Zapažamo, da so vsenaokrog nas nameščeni že sami amaterji, diletanti, šarlatani, nepoznavalska drhal, skratka, ki sploh ne ve, kaj objavlja, in pri tem še dopušča, da se namišljene eminence in vaški prvaki napihujejo do nezavesti? Na nas je, da enkrat za vselej in radikalno obračunamo s takšno ignoranco, še preden kdo poči in tako ne zve, za kaj gre in kakšne so bistvene reči.

Lepo in prav je, da Miha Mazzini ponižuje Anthonyja Braxtona v tako nizkotnem časniku kakor Nedelo, tako je vsaj prikrajšan za dialektiko. Drugam kakor med pisarije o razprodanih dušah - neužitna podpora tako imenovanih urednikov ne sega zgolj med govorice o zasebnosti nedolžnih ljudi, pač pa si jemljejo pravico tudi do krojenja splošnega odnosa do glasb, o čemer nam je tukaj še bentiti - njegova pisarska struktura, glede na zgoraj povedano, tako ali tako ne gre več. Boli, ko ljudje, ki si jim nekdaj zaupal, postajajo ciniki, neresneži, nesramneži in netenkočutni negativci. Saj bi zlahka prenesli, da so brez osnovnega posluha, toda ker ta manko že razglašajo na vse pretege, moramo reagirati. Pri njih je očitno nekaj hudo narobe, kar se tiče pojma kreacija. Oni bi kratko malo morali na terapijo - noč in dan poslušat Anthonyja Braxtona et consortes.

Prihodnjič: Marka Crnkoviča pojmovanje jazzovskih godb (O zunanji strukturaciji /samo/všečnega v glasbah)

Miha Zadnikar