Sango nini? - Kaj je novega?

Kongoleška popularna glasba ob izteku tisočletja

Dobrih 50 let že traja sodobna zgodovina kongoleške popularne glasbe. V tem obdobju je odigrala eno ključnih kulturnih vlog na Črni celini ter zagotovo še danes pomeni historično enega najvplivnejših glasbenih pojavov v razvoju tamkajšnje popularne godbe.

A vendar kaže, da se je v zadnjih letih v prevladujočem delu glasbenostrokovne javnosti izoblikovalo mnenje, da aktualna kongoleška popularna godba ni več tisto, kar je bila do sredine osemdesetih let; v času torej, ki je kulminiral v veliki eksploziji afriškega popa na t.i. Zahodu. To je bil čas, ko je neafriško občinstvo nenadoma "odkrilo" mik pariško produciranih kongoleških, tedaj seveda predvsem zairskih ustvarjalcev in skupin, kakršni so bili Kanda Bongo Man, Ray Lema, Sam Mangwana in skupina Quatre Etoiles, predvsem pa čar tedaj mednarodno dokončno uveljavljenih mojstrov Franca in Tabuja Leya Rochereauja. A poznejša, iz tega zanimanja porojena množična dostopnost glasbene ponudbe drugih afriških okolij, še posebej zahodnoafriške kulturne enklave (Senegal, Mali, Gvineja, Gambija in sosednje države), je ažurno spremljanje kongoleške glasbene produkcije postopoma zamejila predvsem v središča kongoleških skupnosti v Evropi - v Pariz, London in Bruselj. K temu sta nesporno prispevala še dva pojava. Stopnjevanje političnega dogajanja v nekdanjem Zairu v zadnjem desetletju je povzročilo opazen eksodus tamkajšnjih ključnih ustvarjalcev v tujino, prevladujoči delež glasbene produkcije je pričel nastajati izven matičnega okolja, praviloma v ekonomsko zahtevnejših in k prilagajanju navajajočih pogojih svetovne glasbene industrije. A hkrati je - paradoksalno - prav množična prisotnost kongoleških ustvarjalcev v metropolah z visoko razvito in lažje dostopno infrastrukturo povzročila takšen količinski razmah novih diskografskih izdaj ter še posebej ponatisov, da je postala ponudba neobvladljiva, manj posvečeni konzumenti tovrstne godbe so se potemtakem pričeli v njej izgubljati. Tako se danes pri spremljanju tega segmenta afriškega etno popa soočamo z očitnim pomanjkanjem trdnih referenčnih okvirov, in to seveda otežuje že tako redke poskuse prikazov z njo povezanega aktualnega dogajanja.

ŽIVA LEGENDA ŠE VEDNO NA SCENI

Opisane razmere so zagotovo povzročile tudi pomemben obrat v obravnavanju kongoleške glasbe, ki ga je mogoče zaznati v programih glasbenih založb in v medijski politiki. Zanimanje za zgodovino afriških popularnih godb še nikoli do zdaj ni bilo tako v ospredju - in zdi se, da mu medijski prostor prav pri kongoleški glasbi zadnja leta namenja že občutno več pozornosti kot aktualnemu dogajanju. Kakor je produkcija historičnega spomina vedno hvalevredno dejanje, pa ima ob dejstvu, da je ponudba kongoleške godbe vsaj diskografsko v razcvetu, takšen neuravnotežen pristop že tudi negativne posledice. Redki so mednarodno uveljavljeni zvezdniki, ki so si uspeli zagotoviti hkrati kontinuirano prisotnost na svetovnem prizorišču in naklonjeno obravnavo v domačem okolju. Pa še ti se otepajo s problemi, ki neredko povzročijo njihovo večletno izločenost iz aktualnega glasbenega dogajanja. Zgovoren je primer edine še živeče legende iz "zlatega obdobja" kongoleške godbe - Tabuja Leya Rochereauja. Sodobnik, sopotnik in pozneje tekmec pokojnega Franca s štiridesetletno kariero in nepreštevno diskografijo, doma kulturna ikona in že dolgo del planetarne glasbene dediščine, je zaradi nestrinjanja s Mobutujevo politiko zadnje desetletje preživel v prostovoljnem pregnanstvu, največ časa v ZDA. Na valu "retroafrike" je v tem času izšla kopica albumov z njegovim minulim delom, založba Rounder Records se je potrudila tudi z dvema albumoma njegovih novejših, v ZDA nastalih posnetkov. A to ni zadoščalo, da ga ne bi na mednarodnem prizorišču ter celo doma skoraj pozabili. Šele v Parizu posneti in izdani album Kebo Beat(1997) ga je ponovno postavil na mesto, ki mu pripada tudi v aktualni produkciji. A tudi k temu je pripomoglo naključje: izid albuma je sovpadel s padcem Mobutujevega režima, Tabu Ley je tako dobil možnost, da se je lani poleti zmagovito vrnil v Kinšaso. Toda njegovo veselje - in veselje mnogih drugih kongoleških glasbenikov - je bilo kratke sape. Dobro leto dni pozneje se je zanje spremenilo zgolj uradno ime domovine, razmere za življenje in delo pa so menda še bolj negotove, tako da se pretežen del kongoleškega glasbenega življenja še naprej dogaja v tujini.

KLAN ZAIKO LANGA LANGA IN TRIJE KRALJI

A Tabu Ley Rochereau se med kongoleškimi internacionalci še dokaj dobro drži na sceni. O kakšnem Kanda Bongo Manu ali Pepeju Kalleju, žal, že nekaj časa ni slišati nič oprijemljivega. Zato pa relativno dobro kaže osrednjemu delu pariško-bruseljske enklave, ki ga sestavljajo predstavniki t.i. kongoleškega novega vala s konca šestdesetih in iz zgodnjih sedemdesetih let. To so predvsem glasbeniki, ki so pričenjali tako ali drugače povezani s "klanom" Zaiko Langa Langa, pa tudi njihove sedanje samostojne kariere se na različne načine prepletajo s to dediščino. Početje vseh mogočih mutacij, deviacij, odvodov in ponovnih shodov glasbenikov in skupin različnih ter vedno znova spreminjajočih se imen, ki pripadajo omenjenemu krogu, je seveda nemogoče pregledati. Zdi se, da je od obeh skupin, ki v nazivu še vedno ohranjata matično poreklo,Zaiko Langa LangaFamilia Dei v očitni krizi, njena tekmica Zaiko Langa Langa Nkolo Mbola, ki jo vodi karizmatični "predsednik" Nyoka Longa, pa se dobro drži, to dokazuje z novimi albumi (npr. Avis de Recherche, 1995; Sans issue, 1996, in Backline Lesson One, 1997) ter predvsem s pariškimi nastopi. Vendar pa si trenutno največji del javne naklonjenosti delijo Bozi Boziana, Papa Wemba in Koffi Olomide. Prvi je s svojimi Anti-Choc nesporni vladar pariškega prizorišča, dobro ga sprejema tudi domovina. Njegova albuma Refoules de Schengen (1997) - jasno, o "šengenskih" beguncih, vseh tistih prišlekih v obljubljeno Evropo, ki jim omenjeni sporazum povzroča neznosne probleme - in zadnji Bana St. Gabriel (tudi 1997) sta naletela na odobravanje občinstva in kritikov, predvsem zadnji se je znašel v vrhu marsikaterega kritiškega izbora za lansko leto.

Druga dva sta s samostojnim delom in sodelovanji morda ta trenutek najbolj eksponirana kongoleška glasbenika na mednarodnem prizorišču. Zato ni čudno, če ju tudi pri nas še najbolj poznamo. Uspešna zadnja etapa v njuni dosedanji karieri se je pričela celo z odličnim skupnim albumom Wake Up (1996), ki mu je v istem času Wemba bodisi sam bodisi ob pomoči skupine Viva la Musica postavil ob bok še vsaj tri druge. Med njimi je Pole Position (1996) zagotovo najbolj prepričljiv. Prav na tej izkušnji gradi njegov naslednji album z Viva la Musica, Nouvelle Ecritures (1997). Ob prej omenjenem albumu Bozija Boziane velja za vrhunec lanskoletne kongoleške glasbene ponudbe. Sicer pa je Papa Wemba med redkimi kongoleškimi Parižani, ki je v tem času redno prisoten tudi na angleškem prizorišču, saj snema tudi za založbo Real World. Vendar nas ti njegovi poskusi puščajo precej neprizadete, saj v primerjavi s prej omenjenimi nosijo v sebi preočiten napor, da bi bili komercialno uspešni. Takšen je žal tudi zadnji Malokai.

Koffi Olomide se je lani z odličnim albumom Ultimatum (1997), posnetim z matično skupino Quartier Latin,enakopravno kosal z omenjenima. Album Loi (1997/98) pa je žal nekakšno ne povsem uspelo nadaljevanje prejšnjega. Zato pa se lahko pohvali z vrsto sodelovanj na albumih drugih, manj znanih kongoleških Parižanov ter s kopico ponatisov starejših posnetkov, tako da je njegova prisotnost v ponudbi tovrstne glasbe zadnji dve leti med najbolj opaznimi. Da gre za glasbenika izjemnega formata, se da dokazati na številne načine, vendar pa bo morda najprimerneje, da vam v poslušanje priporočimo enega njegovih svežih ponatisov posnetkov iz zgodnjih osemdesetih let, album Ngounda (1980/1997), na katerem sodelujejo z njim takšni pomembneži, kot so Josky Kiambukuta (nekdaj OK Jazz), Emeneya Kester, Papa Wemba in Bozi Boziana - če omenimo samo pevsko zasedbo.

VRAČANJE H KORENINAM

Ob opisanih vrhuncih je manj opazno, a ne nujno tudi manj kvalitetno delo nekaterih drugih evropskih Kongoležanov, ki se lahko postavijo z albumom ali več, izdanim v zadnjem letu ali dveh. Wenge Musica z vodjem JB Mpianom so menda sicer v ustvarjalni in kadrovski krizi, to velja tudi za njihov odvod Wenge El Paris, ki so se sploh vrnili v Kinšaso. Ponovno sta dejavna Evoloko Joker Abraham, odcepljeni samostojnež iz skupine Langa Langa Star, in Emeneyas skupino Victoria Eleison. Prav tako se redno pojavlja preostanek Francovega Orkestra TOPK Jazz, ki se danes imenuje Bana OK. Njihov lanski album Tonnerre Shownaj bi bil sicer samo korektno delo. Predvsem pa je opazno, da aktualno ponudbo dopolnjujejo nekateri žlahtni in mednarodno odmevni projekti, ki z zamislijo in sestavo zasedb segajo bistveno prek opisanih okvirov, čeprav tudi k čisto rednim koreninam rumbe lingale. Gre za poskuse ponovnega kreativnega sožitja t. i. "latino" glasbe z dosedanjo afriško prakso, najbolj odmeven primer je album Cubafrika Manuja Dibanga in Quarteta Patria - to le na videz nima nič opraviti s kongoleško izkušnjo. Primerjati ga je treba vsaj z albumom Galo Negro (1998) odličnega Sama Mangwane, še enega kongoleškega heroja, ki nam je že nekaj časa dolgoval kak izdelek, ter predvsem z delom mlajšega Ricarda Lemva in njegovih Makina Loca, predstavljenim na albumu Mambo Yo Yo (1998). Prav omenjeni projekti dodajajo siceršnji ponudbi kongoleške aktualne popularne glasbe presenetljive nove razsežnosti, s pomočjo katerih se bo zadnje čase šibko zanimanje zanjo zagotovo okrepilo.

Zoran Pistotnik

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Ngoma, The Early Years, 1948 do 1960 (Popular African Music/African Music Archive, 1996)

Ngoma, Souvenir ya l'independance (Popular African Music/African Music Archive, 1997)

Antoine Moundanda Likembe Geant, Kesse Kesse (Label Bleu/Indigo, 1997)

Tabu Ley Rochereau, Kebo Beat (Sonima, 1997)

Bozi Boziana and Anti-Choc, Bana St. Gabriel (Sonima, 1997)

Bozi Boziana and Anti-Choc, Refoules de Schengen (Rigo Makengo, 1997) (= šengenski begunci)

JB Mpiana and Wenge Musica BCBG, Feux de l'Amour (Sipe Music, 1997)

Defao, Sala Noki (N'Diaye, 1997)

Emeneya, Succes Fous (Melodie, 1997)

Sam Mangwana, Galo Negro (Musidisc/Putumayo/Statera, 1998)

Ricardo Lemvo in Makina Loca, Mambo Yo Yo (Putumayo/Statera, 1998)

Papa Wemba, Malokai (Real World, 1998)

Papa Wemba in Viva la Musica, Nouvelle Ecritures (Sonodisc, 1997)

Koffi Olomide/Latin Quartier, Ultimatum (Sonodisc, 1997)

Koffi Olomide, Loi (Sonodisc, 1997/98)

Koffi Olomide, Ngounda (Ngoyarto, 1980/1997)

Papa Wemba/ Koffi Olomide, Wake Up (Sonodisc,1996)

Papa Wemba in Viva la Musica, Pole Position (Sonodisc, 1996)

Tshala Muana, Mutuashi (Stern's Africa, 1996)