Kozmična Amerika

Skozi leta

Kozmična ameriška glasba ima končno tudi pri nas nekaj poslušalcev, zato vam občasno predstavimo tudi kakega manj znanega glasbenika. Imena teh napol pozabljenih pevcev boste v glasbenih enciklopedijah zaman iskali, na velike težave boste naleteli tudi pri iskanju posnetkov. V zadnjih letih smo priča izidu nekaterih ključnih kompilacijskih plošč - in treba je priznati, da smo na izid albuma z najboljšimi posnetki Estila C. Balla čakali predolgo.

Country gospel je nekaj posebnega; nikoli si nisem znal povsem razložiti, zakaj mi je ta glasba tako všeč in zakaj me tako privlači. Priseljenci v novi svet so si z njim verjetno lajšali domotožje in bolečino zaradi nezadržnega minevanja. Zanimivo je, da nabožne skladbe še danes pomenijo železni del repertoarjev številnih bluegrassovskih zasedb. Skladbe, kot je "In My Hour Of Darkness” Grama Parsonsa - pred kratkim jo je za Radio Slovenija posnela skupina New Swing Quartet, so se mi zdele nekaj posebnega, in ko sem začel raziskovati korenine te glasbe, sem povsem po naključju odkril glasbo Estila C. Balla.

Alan Lomax je posnel številne zanimive glasbenike, izmed glasbenikov, ki so zastopani v razvpiti zbirki Sounds Of The South, pa me je ob prvem poslušanju ob gospelovskih skladbah Freda McDowella najbolj pritegnila hribovska glasba Estila C. Balla. Nisem še slišal, da bi kdo s tako lahkoto prepeval stare balade, spirituale in druge pesmi. Ozadje Ballovega ustvarjanja je jasno. Možakar je poslušal skupino The Carter Family, se podobno kot Doc Watson navdušil nad preprostim kitarskim slogom mame Maybelle Carter, kmalu spoznal glasbo Rileyja Pucketta in Jimmieja Rodgersa in razpoznaven slog razvil ob poslušanju nepozabnega Merla Travisa, kitarista, ki je vplival na tako rekoč vse dobre kitariste v countryju. Navdušile so ga tudi zasedbe, ki so izvajale tako imenovani južnjaški gospel: Chuck Wagon Gang, The Primitive Quartet in The Blackwood Brothers. Glasbeno estetsko prepričanje so mu najprej pomagali oblikovati starši in sosedje, pozneje je veliko poslušal radio in plošče na 78 obratov in si kmalu ustvaril izjemno zanimiv repertoar bolj ali manj nabožnih pesmi. Pri petju v cerkvah, šolah in v studiih radijskih postaj ga je velikokrat s harmoniko in z glasom spremljala žena Orna. Prvič je snemal že leta 1937 za Johna Lomaxa in kongresno knjižnico, med najodmevnejše pa sodijo posnetki za Alana Lomaxa, ki jih je odkupila velika založba Atlantic. Estil C. Ball (1913-1978) je Bogu prepeval v lahkotnem in skesanem slogu in vedno igral iz srca. Njegova kitara sicer zveni, kot bi bila poleg ob rojstvu bluegrassa, a je večinoma nežna, kot bi Mississippi John Hurt nanjo preigraval belske balade.

Zgodovinarji niso skoparili s pohvalami Ballove glasbe. Kip Lornell je zapisal, da Ballu v countryju pripisuje podobno vlogo kot Johnu Coltranu v jazzu in Sonnyju Boyu Williamsonu v urbanem bluesu. Takšnih glasbenikov, kot je bil Estil C. Ball, danes skorajda ni več na glasbenem prizorišču. Njegovemu slogu in občutjem se je na albumu Yonder še najbolj približal Peter Rowan. Njegova različica znane Ballove skladbe "Tribulations” - našli jo boste v vsaki dobri notni knjigi starega countryja - je eno najbolj dostojnih posvetil temu nepozabnemu trubadurju.

Jane Weber

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Estil C. Ball and Orna - Through The Years (1937-1975) (Copper Creek, 1997)

Za posnetke Estila Balla se boste morali potruditi. V znameniti zbirki Alana Lomaxa z naslovom Sounds Of The South boste sicer našli nekaj sijajnih različic, po mojem mnenju so to mogoče celo najboljši Ballovi posnetki, vendar boste za popolnejšo sliko o delu enega največjih stilistov v countryjevskem gospelu morali pobrskati po katalogih založb County in Rounder/Statera; ključna izdaja z naslovom Through The Years pa je šele nekaj mesecev dosegljiva pri založbi Copper Creek Records (PO Box 3161, Roanoke, VA 24015, USA; http://www.coppercreekrec.com).