Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

Firewater vs Red Expendables

Tragikomični razpad Cop Shoot Cop

Ko so Cop Shoot Cop julija 1995 nastopili pred klubom MKNŽ v Ilirski Bistrici, je bilo videti še vse v redu - bend je že igral komade, ki naj bi jih objavil na petem albumu. Le Natz mi je namignil, da Tod pripravlja samostojno ploščo, to naj ne bi oviralo delovanja matične skupine. V resnici se je vse obrnilo povsem drugače, in to v skupini, ki je s cinično distanco “opevala” pohlep po šelestečih zelenih bankovcih, najbolje “uglasben” v pesmi “10 Dollar Bill”.

Zgodba je še toliko bolj žalostna, ker smo jim preprosto “verjeli”, ali v končnem farsična, ko dojamemo, da tudi v art-terorističnih grupacijah vladata zavist in pohlep. V vsakem primeru bo le razlaga užaloščenih ostalih, kajti glavni krivec ostaja tiho, pravzaprav odgovarja le z novo glasbo.

Oktobra 1995 so šli Cop Shoot Cop s producentom Davom Sardyjem v studio in posneli 14 novih pesmi. Novembra je imel Sardy druge obveznosti, a decembra naj bi posnetke dokončno zmiksali in pripravili za objavo pri veliki založbi Interscope. A glej ga šmenta, vmes je Tod prišel na bistro idejo: ker je pisec večine besedil in jih večino odpoje, si zasluži večji delež pri končnem dobičku skupine. Prinesel je celo shemo nove razdelitve dobička, to je druge nemalo prizadelo. Vsa ta leta so skupaj vadili, snemali, igrali in popivali, sedaj pa tole. Po daljšem pregovarjanju so se odločili, da spor rešijo z odvetniki. Todpa ni bil pripravljen čakati, samovoljno je vsak dan dvignil s skupnega računa po 100 dolarjev (zakaj je potreboval dozo 100 dolarjev na dan, naj ostane “skrivnost”), dokler ni bobnar Phil Puleo, zadolžen za denarne zadeve, račun preprosto zamrznil. To je Toda tako razkurilo, da je iz vadbenega prostora ukradel sempler Jima Colemana, vreden 3000 dolarjev, obenem pa je želel odnesti še posnetke za novi album, to sta mu preprečila lastnika studia. Drugi so se odločili za povračilne ukrepe. Sami so vzeli trakove, zbrisali glas nekdanjega vodje in nasneli robustno petje Jacka Natza. Skupaj z nekaj povsem novimi posnetki so najprej odšli k Interscope, kjer so ugotovili, da je glasba sicer OK, ampak brez Toda ni več isto. Gladko so jih zavrnili. Medtem je Tod z novimi ljudmi že posnel album pod imenom Firewater. Pomagali so mu predvsem glasbeniki, ki so imeli stalne zadolžitve drugje. Jim Kimball in Duane Denison sta priskočila iz Jesus Lizard, tolkalec Yuval Gabay sicer drži ritem pri Soul Coughing, klaviaturist David Ouimet je vodil orkester Motherhead Bug, zraven so pihalci, znani iz newyorških klezmer krogov. Album blasfemičnega naslova in naslovnice Get Off The Cross (We Need The Wood For The Fire) je nastal pod vplivom židovskega glasbenega izročila, predvsem pa se je Tod odrekel semplerjem in nasilnemu zvenu kovinskih tolkal. Zvest ostaja “pravim” glasbilom, to povsem ustreza vse bolj klasični strukturi pesmi. Firewater so imeli le nekaj nastopov, predvsem zaradi drugih zadolžitev večine članov, zato se je Tod lahko posvetil pisanju novih pesmi. Ko je sestavil stalno zasedbo, je z njo posnel drugi album The Ponzi Scheme (Jet Set, 1998); počasi se pripravlja na prvo evropsko turnejo.

Medtem so se drugi razpršili na vse konce. Natz je imel težave v osebnem življenju in je glasbo pustil kar malce ob strani. Phil je priskočil na pomoč zadnji inkarnaciji Swans (videli smo ga tudi v Ljubljani), Michaelu Giri je pomagal tudi v stranskem projektu Body Lovers. Sedaj ustvarja samostojno. Podobno velja za mojstra semplerja Jima Colemana. Pod imenom Phylr je izdal elektronsko obarvan album Contra La Puerta (Invisible, 1997), ki bi zlahka služil kot ozadje kakemu postapokaliptičnemu filmu. Prav takih, pravih soundtrackov, je posnel že kar nekaj, denimo za film Henry Fool Hala Hartleyja, za Richarda Kerna in seveda za filme življenjske sopotnice Beth B. Nazadnje je sestavil skupino Here, z njo nastopil na festivalu Beach Bum in tik pred izidom je prvi diskografski podvig.

Ko je že kazalo, da so posnetki za peti album Cop Shoot Cop izgubljeni, je Phil Puleo le našel založnika. Oblikovalska firma GrimmWerk, pri kateri dela, je kot stransko dejavnost registrirala še izdajo plošč. Tako je pri njih izšel prvi in edini album skupine Red Expendables, kakor so se poimenovali Cop Shoot Cop brez Toda. Glasba je spet trda in neizprosna; brez “vodje”, ki bi poskušal usmerjati nebrzdano energijo, so se vrnili v čas, ko so šli na pot z ukradenimi basovskimi kitarami, z napol pokvarjenim semplerjem in z bobni, nabranimi na odpadu. Natz spet rohni, je ciničen in grob v besedilih, tudi provokativen s ponavljajočim se vprašanjem: “Bi naredil, če bi jaz?” Umirijo se le v edinem instrumentalu, kjer je Jim posemplal violine, in sploh lahko uganemo, da so se imeli Cop Shoot Cop na Hrvaškem še kako v redu, saj so skladbo naslovili “Zagreb”.

Če bi bilo samo polovico tega, kar so drugi rekli o Todu, res, bi se mu morali odreči. Pri poslušanju cedejev Cop Shoot Cop bi morali preskočiti vse njegove pesmi, Firewater pa preprosto ignorirati. A kaj, ko je prav tako preprosto - dober. Če na prvencu kakovost pesmi še niha, ob izvrstnih najdemo tudi (roko na srce) prava mašila, potem je Tod vse napake odpravil na The Ponzi Scheme. Za povrh je ploščo naslovil po znanem italijanskem prevarantu Charlesu Ponziju in njegovi prevari, še najbolj podobni verižni denarni igri Catch The Cash. Torej spet stare dobre teme prevar in dražljivega tveganja, ki jih najraje izpove ob globokem požirku burbona.

Edina “napaka” plošče je, da je vse na pravem mestu. Pesmi so polno zaokrožene, strukture pravilne, rime se skladajo, za povrh jih Tod podpira s točnimi poudarki. In predvsem lezejo pod kožo. Tiste, bolj razpuščene, bi zlahka napisal Tom Waits, za dramske razsežnosti bi poskrbel Nick Cave in za pijanske blodnje Shane McGowan. Tod vse združuje na enem mestu, in dodaja zanos, ki ga omenjenim že močno primanjkuje. Morda je pesem “Knock ‘Em Down” posvetil prav njim?

Janez Golič