Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Urbana črnina

Važen je dober griff

Če se vam možgani v poletni vročini niso preveč razkuhali in če poležavanje v senčkah in posedanje na gostilniških vrtovih ni uničilo spominskih skladišč v vaših možganskih vijugah, potem se verjetno še spomnite, da smo v predpočitniški Muski pisali o predzgodovini skupine Public Enemy. Sam sem bil sicer mnenja, da je s tem zgodba za Urbano črnino končana in da bralci o ljudskih sovražnikih zdaj veste dovolj, da jih boste znali ceniti.

Pa se ti lepega dne, ko sva z urednico Muske govorila o temi tokratne Črnine, oglasi še tisti BB, ki ni niti tekačica čez visoke ovire, niti skakalka v višino, niti francoska blond diva, ampak pravi štajerski dedec, in pravi, da se nimamo kaj menit, ker je itak treba napisat nadaljevanje štorije o Public Enemy. Nadaljevanje? Saj nisem scenarist Esmeralde, Kasandre in Bolnišnice na koncu mesta, ampak (dobro blago se samo hvali) resen pisec o muziki. In potem brskam po novičkah: Public Enemy bodo izdali kompilacijo neizdanih posnetkov. Za nameček pa še novo ploščo, ki ne bo soundtrack, ampak čisto prava, resna plošča, kjer bo svoje mesto dobil tudi Proffesor Griff. Kdaj? Letos jeseni. Ups, če pa Chuck in prijatelji narekujejo tak divji tempo, se ga bomo pač držali še mi. Ampak tudi tokrat ne bomo o njihovih ploščah ...

... ampak o Proffesorju Griffu, čigar vloga v skupini je bila do izida Chuckove knjige zavita v meglico govoric, namigovanj, obsodb in nepreverjenih informacij. Uradna zgodba je sicer šla tako, da je Chuck Griffa vrgel iz benda zaradi Griffovega antisemitizma. Resnica je veliko bolj kompleksna in je na široko razložena v Chuckovi knjigi. Ker je večina med vami verjetno ne bo brala, bom zgodbo poskusil strniti na tole urbano črno stran.

Proffesor Griff je bil sprva plesalec, in to presneto dober. Tako dober, da je ustanovil in neformalno vodil koreografski kos Public Enemyjev, Security Of The First World. Skupino je sicer sestavljalo okoli dvajset mladeničev, ker pa so na odru potrebovali samo dva ali tri, je Griff koordiniral pojavljanje na različnih koncertih. Kmalu je prav zaradi organizacijskih sposobnosti napredoval v road managerja celotne karavane Public Enemyjev. (Le ti so bili takrat še tako majhna skupina, da so na koncertnih turnejah dobivali po 600$ na teden.) Urejanje koncertnih zadevščin je kaj kmalu začelo puščati sledi na medsebojnem odnosu med Flavorjem Flavom in Griffom. Jasno, bila sta kot noč in dan: Flav hiperenergičen, pretežno neresen in navit 24 ur na dan, Griff pa umirjen in discipliniran ter resen mož. Po nekaj letih je bilo Griffu dovolj nenehnega iskanja Flava, ki je vse prevečkrat zamujal na koncerte in druge skupinske obveznosti. Poleg tega so Griffa začeli postrani gledati tudi fantje iz Security Of The First World, ki so Griffu očitali, da izrablja položaj koordinatorja.

Začetni načrt Public Enemy je bil, da bi se v skupini vsak član naučil čim več, da bi lahko kasneje začenjali tudi z lastnimi karierami. Bill Stephney in fantje iz produkcijske skupine Bomb Squad so že bili dovolj znani, Chuck D tudi. Flavor Flav je z norimi pasusi sijal že od samega začetka, didžej Terminator X pa je kmalu kompiliral prvo solo ploščo. Tako je že v procesu nastajanja druge plošče Chuck malo bolj v ospredje potisnil tudi Griffa in mu nadel vzdevek Minister Of Information. Po izidu druge plošče, leta 1989, so bili Public Enemy ena najbolj intervjuvanih zasedb, jasno da predvsem zaradi močne prisotnosti problack aktivizma v besedilih in zaradi kontroverznosti, ki so jih povzročali že zaradi pisane mešanice karakterjev glavnih akterjev skupine. Večino (kakšnih 75 odstotkov) intervjujev je sicer opravil Chuck, preostanek stikov z novinarji pa je prevzel Proffesor Griff. Filozofija, ki sta se je držala pri intervjujih, je bila, da se nista spuščala pregloboko v probleme, saj ljudje niso dobro razumeli niti osnovnih idej skupine. Pred koncertom v ameriški prestolnici je bil za intervju s skupino že dogovorjen David Mills, novinar uglednega časnika Washington Times. Ker je imel Chuck druge promocijske obveznosti, je intervju z Millsom opravil Griff.

Takoj po intervjuju je Griff Chucku povedal, da bodo verjetno problemi z Millsom in da se bo iz tega intervjuja izcimila kakšna godlja. In se tudi je, in to kakšna! Griff je namreč Millsu natrosil nekaj teorij o Židih - recimo to, da Židje "furajo" celotno svetovno trgovino z zlatom in dragimi kamni in da povezava besed Jew in jewelry verjetno ni slučajna. Prav tako ni slučaj, da večina zlata pride iz Južne Afrike, kjer židovska podjetja dobro "šraufajo" črnce, ki kopljejo v rudnikih zlata. Millsu nekatere od povedanih stvari niso preveč dišale, čeprav so dokazljive tudi z navedbami Židov v knjigi The Secret relationship between Blacks And Jews. K temu je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da je bilo takratno Millsovo dekle Židinja. Mills ni objavil celotnega intervjuja, ampak zgodbo z iztrganimi citati, ki so jo kmalu zatem povzeli drugi ameriški mediji, tudi visokonakladni in vplivni newyorški Village Voice. Skupina se je znašla na tnalu med pritiski medijev in zabavne industrije (v kateri je precejšen odstotek šefov in delničarjev Židov) ter obrambo člana, Proffesorja Griffa. Drugi člani skupine so bili zaradi Griffovih izjav in posledične medijske vojne vznemirjeni - jasno, ogrožene so bile tudi njihove kariere.

Pritiski so bili močni tudi na ljudi, ki so bili s Public Enemy povezani tako ali drugače. Hollywoodski filmarji so pritiskali na Spika Leeja, svoje doze pa je dobival tudi Russel Simmons, šef založbe Def Jam. Ko so pritiski začeli ogrožati tudi obstoj založbe, je padla odločitev - Griffa je potrebno za nekaj časa umakniti iz skupine. Chuck se je z njim pogovoril, in strinjala sta se, da se bo Griff malce potegnil nazaj, dokler se hrup ne poleže, še vedno pa bo član skupine in bo dobival honorarje od nastopov. Mediji so budno spremljali vse naslednje nastope skupine, in ko so videli, da se Griff na njih ne pojavlja, jih tema ni več tako močno zanimala. Po dobrem mesecu dni, ko se nihče iz skupine ni pogovarjal z novinarji, je Chuck objavil sporočilo, da je Proffesor Griff spet polnopraven član zasedbe, da pa nekaj časa ne bo kontaktiral z novinarji. Rok za Griffov molk so v skupini soglasno določili na 90 dni.

A za Griffa so bili dnevi predolgi. Kmalu je dal intervju reviji Spin, in vedel je, da je to konec njegove kariere v skupini. Preselil se je na Florido, kjer je začel sodelovati s prav tako kontroverznim Lukom Skywalkerjem, šefom skupine 2 Live Crew in lastnikom založbe Luke Records. Snemal je sam, nekaj tudi z zasedbo Last Asiatic Disciples. In zdaj, slabih devet let po incidentu, se vrača v staro leglo. Ljudski sovražnik je spet popoln in pripravljen za nove udarce. Pred tem je Griff izdal še en solo album. Naslednjič ga boste našli Na muhi.

Napo-Lee-Tano