Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: T. Capuder

Buda Musique

Glas Bude

Če zahajate v podalpske bolje založene ploščarne, ste nedvomno že pred časom ugledali katero od lično oblikovanih plošč zbirke Musique du Monde, ki izhaja pri francoski založbi Buda musique. Z vodjo zbirke, gospodom Gillesom Fruchauxom, sem se pogovarjala v poznojesenskem Parizu.

Ali lahko najprej predstavite založbo Buda musique, zlasti zbirko Musique du Monde?

Buda musique obstaja že dobrih deset let, od novembra 1987, zbirko Musique du Monde smo ustanovili leta 1989. Danes šteje že 180 plošč. V zbirki so raznovrstne tradicionalne glasbe s petih celin, najmanj od vseh je predstavljena ameriška celina, zbirka pa vsebuje številne plošče evropskih, azijskih in afriških glasb. Glasbe so producirane in zbrane različno, nekatere so posnete na terenu, druge v studiu, s profesionalnimi glasbeniki, ki pridejo na turnejo. Torej gre za dvoje promocijsko zelo različnih del. Ko je glasbenik na turneji, skušamo prodajati plošče na koncertih. Kadar je plošča zbirka terenskih posnetkov, so pomembni predvsem dokumentarna kvaliteta plošče, predstavitev, muzikološka vrednost plošče, tudi pedagoški aspekt. Zahvaljujoč tehnologiji DAT lahko naredimo odlične posnetke v naravno akustičnih krajih, ki niso studii; ti so tehnično med studijskimi in terenskimi. Denimo, v zbirki imamo kakovosten integralen posnetek kitajske opere iz Sičuana, posneto je le z enim mikrofonom na DAT. Predstavo so zaigrali v celoti, vendar brez občinstva.

Kakšni so kriteriji pri izbiri glasbenikov in glasb?

Po pravici povedano, je najpomembnejša za založnika glasb sveta, tradicionalnih glasb, dovoljšna skromnost in ponižnost - ne sme se pretvarjati, da ve vse in zna vse. Tako zlahka se moti! Zatorej imam svetovalce, ki preučujejo posamezne predele sveta in sledijo glasbenim tokovom; ker jim zaupam, ponavadi upoštevam njihove predloge, bodisi kaj sami posnamemo bodisi založimo že posneto gradivo. Kriteriji morajo ustrezati več pogojem. Zelo pomembna je kvaliteta, tudi dokumentarna kvaliteta, včasih je kriterij redkost: v vse večji množici posnetkov glasb sveta poskušamo predstaviti posnetke, ki še nikdar niso izšli ali vsaj niso izšli v enaki obliki in ne predstavljajo enakega žanra. Potem je seveda pomemben tudi glasbenik, njegov sloves in glasbeno mojstrstvo. V zbirki imamo pogosto tudi po več plošč istega glasbenika, čigar delu sledimo.

Katere so najpogostejše težave, ki jih srečujete pri delu?

Težav s produkcijo ni. Največ težav je z distribucijo in s prodajo, težave so povezane s strukturo francoskega trga, z izvozom sem pretežno zadovoljen. Seveda se zgodijo tudi fluktuacije različnih trgov: trenutno na Japonskem, kjer je sicer odličen trg, stvari ne potekajo najbolje zaradi tamkajšnjih ekonomskih težav. Toda največ težav je prav s francoskim trgom, ki je naš največji trg, iz očitnih razlogov - smo v Franciji. Tu imamo največ promocije, poznamo novinarje in tako naprej. Toda to je trg, kjer so distribucijske strukture narejene v škodo katalogu: vsa prodajna mesta želijo omejiti število referenc, in ko imaš v katalogu 180 referenc samo za tradicionalno glasbo, ni dobro, ko stisnejo število dostopnih referenc.

Nekatere založbe, ki izdajajo afriške in azijske glasbe, nočejo distribucije v deželah, od koder ta glasba prihaja, saj - pravijo - so težave s piratstvom ogromne in jim je vse v samo zgubo, menda je na prodan izvod takoj 80 piratskih kopij.

Povsem možno, a to ni resnična težava. To so trgi, kjer se evropski producenti za zdaj preprosto - ne prodajajo. Torej: če jih plošča ne zanima, je ne bodo piratirali, a tudi kupovali ne. In če jih bo plošča zanimala, bodo nastale številne piratske kopije, četudi v deželi ni distribucije. To ni nobena skrivnost. Mene to ne moti. Seveda bi bilo bolje, če bi tudi tam prodajali, a če ne gre, ne gre. V Afriki je piratstvo sploh silno hitro in učinkovito, tam je glasba res del vsakdana, zato je tudi piratstvo boljše in hitrejše. Naša strategija je taka: če izdamo ploščo, o kateri menimo, da bo zanimiva za katero od afriških dežel, jo je treba najprej izdati v Afriki. Tedaj jo bodo kupovali. Če pa jo najprej izdamo v Franciji, je ob afriškem izidu že prepozno - na tamkajšnjem trgu je že vse polno piratskih kopij, saj ne čakajo na nas. Vendar moram reči, da se razmere sedaj izboljšujejo in legalizirajo. Zavedajo se, da piratstvo ni dobro, saj tudi glasbeniki ne dobijo nič - ni avtorskih pravic in tako naprej. Piratstvo povzroča škodo ne le glasbeniku in založbi, ampak tudi ekonomiji države, zato se afriške vlade kar precej ukvarjajo s tem.

Od kod in kako črpate sredstva za izdaje plošč, dobivate tudi kakšne subvencije?

Predvsem iz prodaje plošč, seveda, prodaja nam omogoča produkcijo novih plošč. Nekaj malega, res zelo malega, imamo tudi subvencij, vendar je to le kaplja v primeri z investicijami v produkcijo. Izdam trideset plošč na leto, pravico do subvencije imam za dve na leto.

Kako je z avtorskimi pravicami, ko gre za plošče tradicionalnih glasb?

Del plošč je povsem tradicionalnih, ni avtorja, ni aranžerja; za del plošč glasbeniki zahtevajo aranžerske pravice, to je povsem razumljivo in sprejemljivo, torej plačujemo avtorske pravice organizaciji SACEM. Resda pa imamo zelo veliko javnega repertoarja brez pravic.

S čim se trenutno najbolj ukvarjate? S katerimi načrti?

Trenutno se najbolj posvečam projektu bolj tržnega značaja - to je, kako se soočiti z internetom. Že dobro leto dni imamo spletno stran (www.budamusique.com), obišče jo približno tri tisoč internavtov na mesec, torej po sto obiskovalcev na dan, in to je kar lepo število, sploh za stran, ki nič ne prodaja. Na strani imamo namreč le podatke o katalogu, agendo glasbenikov in tako naprej. Razmisliti moramo predvsem o tržnem potencialu interneta, za zdaj po internetu še ne prodajamo, saj nočemo vznemiriti distributerjev - kajti če bomo uspešno prodajali po internetu, naši distributerji (predvsem v ZDA) verjetno ne bodo zadovoljni. Toda razmisliti moramo tudi o tem. Če kdo kje išče točno določeno ploščo iz kataloga, jo bo morda težko našel; prodaja po internetu bi bila potemtakem dobrodošla. Po drugi strani je prodaja po internetu za zdaj še precej draga, a tudi to je odvisno od dežele. V ZDA je najbrž ceneje kupiti v ploščarni na internetu kot ploščo naročiti iz Francije. To porodi novo vprašanje: preprašati moramo ceno plošče v Franciji. Imamo najdražjo združbo avtorjev, ogromno pravic, ki jih je treba plačati, tudi distribucija je izredno draga. V primerjavi z anglosaksonskimi izdelki smo dragi tudi zato, ker imajo v ZDA takojšnje mnogo večje tržišče. Manj, a dovolj znan francoski pevec bo na domačem trgu prodal 10.000 izvodov, ekvivalent tem 10.000 v Franciji je 100.000 v ZDA. Torej je amortizacija produkcije mnogo hitrejša, cena je lahko nižja.

Hvala za razgovor - morda še kaj, kar bi radi sami dodali?

Da, rad bi povedal, da se ne ukvarjam le s kolekcijo Musique du Monde, ampak skrbim tudi za izdaje tako imenovane world music pri Buda musique, torej za sodobnejše izvajalce (Ray Lema, Henri Dikongue, Mama Sissoko etc.). Sedaj sem začel izdajati zbirko Ethiopiques, ki je posvečena etiopski glasbi. Podpisal sem sporazum z etiopsko založbo iz šestdesetih in sedemdesetih let, tedaj je cvetela zlata doba etiopske glasbe, to so zadnja leta vladavine Haileja Selasija. Nastalo je mnogo res zanimive glasbe. Zbirka bo imela vsaj deset plošč, dve sta že izšli in sta na razpolago tudi pri vas, v Sloveniji. Prva je nekakšna lepljenka zbirke, druga je posvečena bolj tradicionalni glasbi, a posneta kasneje, v devetdesetih, predstavlja pa kasto glasbenikov, ki igrajo po krčmah in pojejo v šaljivem, dvoumnem tonu. V to zbirko verjamem in za zdaj so jo povsod po svetu dobro sprejeli. Izšlo bo približno deset plošč, v glavnem bodo povzetki etiopskega »kataloga« šestdesetih let. Upam, da bo zbirka zapolnila nišo, saj bo poleg skoraj edinega znanega, Mahmouda Ahmeda, predstavila tudi številne druge etiopske glasbenike tistega časa. Med njimi bo tudi povsem instrumentalna plošča: pihalna sekcija ima korenine v kraljevih in vojaških fanfarah, a se ji poznajo močni vplivi jazza, rhythm'n'bluesa - skratka, silno zanimivo.

T. Capuder