Boubacar Traore

Uročene kitare in govorica ptic boubacarja traoreja

Na popoldanskem ljubljanskem nebu so se raztrgani nevihtni oblaki vdajali soncu in se v objemu vetra podajali v neznana prostranstva. Napovedoval se je jasen in zvezdnat večer, ovit v čarne tančice malijskih zvokov iz tolmuna Druge godbe '98. Z mojstrom Boubacarjem Traorejem sva klepetala v studiu Radia Študent.

V Sloveniji ste že od včeraj, nastopili ste v Novi Gorici. Kako je bilo na nastopu in kako se vam zdi tukaj?

Zelo mi je všeč. Včeraj mi je šlo dobro na nastopu, zelo prijetno je bilo. Prišlo je veliko ljudi. Nocoj bom nastopil v Ljubljani - in verjamem, da bo tudi krasno. Trije bomo nastopili, Nahawa Doumbia, Habib Koite in jaz. Res upam, da bodo vsi prišli, da bi videli malijske muzikante, da bi videli, kako pri nas igramo. Mali je treba videti na prizorišču.

Boubacar, vaše življenje je zelo polno in bogato. Kateri so najlepši spomini, kaj ste si najbolj zapomnili?

Ljudje pravijo, da sem bogat, ampak nisem, vsekakor nisem bogat. Življenje pa je bogato. Nekateri so revni, drugi so bogati. Z glasbo v življenju do zdaj nisem prida služil. Šele sedaj kaj malega zaslužim, prej se nisem preživljal z glasbo. Leta, dolga leta sploh nisem igral. Dvajset let! Na prizorišče sem se vrnil leta 1991, torej pred kratkim, s kaseto in cedejem Mariama. Anglija je mojo glasbo odkrila leta 1991, tedaj so me povabili na turnejo, v petindvajset angleških mest. Šele zadnje čase nastopam po svetu. Tako me je ponesla glasba, povzpel sem se na prizorišče in sedaj me potrebuje ogromno ljudi - in veliko ljudi skrbi zame.

Toda igrali ste tudi davno - v šestdesetih ste bili v Maliju kar znameniti.

Igral sem davno, zame se je zanimalo veliko ljudi. In sedaj se spet zanima veliko ljudi. Toda vmes sem za dvajset let nehal igrati. Dolga leta! Prej, ko sem bil mlad, sem igral. In vsi so me poznali: Boubacar Traore - Kar Kar. Tako je bilo v šestdesetih. Tedaj sem pel glasbo neodvisnosti moje domovine. Tako so me spoznali, tako sem postal znan. Nastopal sem na Radiu Mali. Pel sem osem pesmi, osem pesmi me je uveljavilo po vsej zahodni Afriki. Znan sem bil od leta 1962 do leta 1968. Potem sem pustil glasbo, kajti tedaj v Maliju nismo snemali kaset. Igral sem kar tako, za deželo. Poročil sem se. Pri nas nisem mogel še naprej igrati glasbe, saj nisem griot. Glasba ni moj poklic. Glasba je poklic griotov, samo grioti lahko igrajo glasbo. Ko sem se poročil, sem pustil glasbo in začel delati. V raznih službah. Kasneje, leta 1989, je neka komisija Radia in televizije Mali prišla v mojo rodno vas in me našla. Novinarji so mi rekli: »Kar Kar, vsi mislijo in govorijo, da si že mrtev, čeprav mi vemo, da še živiš. Moraš z nami v Bamako na televizijo, da bodo ljudje videli, da si v resnici še živ in zdrav.« Odšel sem z ljudmi s televizije, toda po oddaji so ljudje govorili: »Ah, to ni res! Ne more biti res! Lažejo. Boubacar je že dolgo mrtev!« Ljudje na televiziji pa so rekli: »Ampak saj je na televiziji! Mrtvi ne nastopajo na televiziji. Torej je živ! Njegov brat, profesor glasbe, je mrtev. Boubacar pa je živ.« Moj brat je osem let študiral glasbo na Kubi. On je res mrtev, ljudje so vse pomešali in so mislili, da sem jaz že davno umrl. Ampak ko sem bil na televiziji, so le videli, da nisem mrtev in da še živim. Neki glasbeni producent iz Bamaka me je videl in prišel je pome prav domov, v Kayes, 500 km od Bamaka, ter me vprašal, če bi posnel kaseto z njim. Pristal sem. Kaseto sva posnela leta 1990, osem pesmi, med njimi je bila tudi Mariama. To kaseto so potem, leta 1991, odkrili v Angliji. In tako sem se vrnil na glasbeno prizorišče.

Nekje sem prebrala, da ste se v Maliju preživljali kot radijski tehnik?

Ne, ne kot radijski tehnik, ampak kot tehnik CAC. Osem let sem služil kot tehnični agent. To je delo pri razvoju in kooperaciji, po osmih letih sem službo pustil. Odprl sem trgovino v rojstni vasi. Prodajal sem raznotere izdelke, vse po vrsti, zelo raznovrstno blago.

Kdaj ste se naučili igrati kitaro, peti? Kako?

Na kitaro sem se naučil igrati šele okoli leta 1960. Ko sem bil fant, štirinajstletnik, sem bil najboljši nogometaš v rojstnem kraju. Moj vzdevek, Kar Kar, pravzaprav pomeni »driblati«; moje moštvo je zmagovalo samo z mano, brez mene jim ni šlo. Res sem bil dober. Zato so me vsi začeli klicati Kari Kari. Tako je v bamarščini. Potem sem nogomet pustil, ker sem si zlomil nogo. Končno sem doma opazil bratovo kitaro. Seveda si je nikoli nisem sposodil, ko je bil starejši brat doma. Toda ko je šel ven, sem vzel kitaro in igral. Če me je odkril, da sem si sposodil kitaro, me je udaril. Ampak nekega dne se je zgodaj vrnil. Slišal je neko noto, ki ga je presenetila. Ni me udaril, ampak mi je rekel: »Bratec, kaj je bila ta nota, ki si jo zaigral? To moraš ponoviti. Profesor glasbe sem, ampak nikoli nisem slišal takega tona. Prosim, ponovi.« Ponovil sem. In je rekel: »Dobro. Naučil te bom igrati kitaro. Začneva danes.« In tako me je brat učil igrati. To je bilo šestdesetega. Potem sem si začel izmišljati pesmi. Dvainšestdesetega sem že na Radiu Mali igral osem pesmi. In vsi v zahodni Afriki so govorili o meni.

Kako pa vaše skladbe nastanejo? Pišete glasbo? Besedila?

Moja glasba ni primerljiva z glasbami drugih glasbenikov. To je čisto druga stvar. Igram glasbo zgodb. Pojem zgodbe, zgodbe z žalostjo v globinah. Pesmi, ki jih igram, sem zložil zase. Prišle so k meni. Ne kot tista druga glasba, zabavna, plesna, saj veš, taka. Pesmi zlagam ponoči, samo ponoči. In ko sem žalosten. Če sem žalosten, vzamem v roke kitaro, naj bo ponoči, ob polnoči, ali dopoldan, ob enajstih. In zaigram. In si izmišljam pesmi. Včasih si jih zapišem, včasih jih posnamem na kaseto, da jih ne bi pozabil. Kasneje jih poslušam in ponavljam, vadim. Nabralo se mi je že veliko, veliko pesmi. Ko kdo hoče, da posnamem kaseto, samo še izbiram, katere pesmi bom posnel za kaseto.

Kakšne zgodbe pripovedujejo pesmi?

Različne. Mariama je bila deklica z našega konca. Deklica je bila zelo lepa, ljubka in očarljiva. Vsi prijatelji in prijateljice so jo imeli radi. Ampak pesem je zapel ptič, ni si je izmislil kdo drug. Ptič jo je pel. Na dan, ko je morala Mariamina mati umreti, je pesem zapel ptič, da bi sporočil vaščanom, da mora Mariamina mati umreti. Nekoč so nekateri ljudje razumeli govorico ptic in živali, sedaj ne razumejo več. Na vasi je tedaj neka stara žena slišala ptico peti. Razumela jo je. Poiskat je šla deklico, da bi ji povedala, da mora danes njena mati umreti. Mariamo je našla, kako se igra s prijatelji. In ni mogla kar reči: »Mariama, teci domov, tvoja mama je mrtva.« Take stvari je težko sporočiti. To ne gre tako. Zato je Mariami zapela pesem ptice s človeškimi besedami. In ji sporočila, da je mama mrtva. Ta zgodba je mnogo starejša od mene, zgodila se je davno, preden sem se rodil. In ko sem igral kitaro, sem jo zaigral tudi jaz. Glasbo sem si sam izmislil, a pesem je mnogo starejša od mene. Ptica jo je zapela vaščanom in stara modra žena Mariami. Taka je zgodba Mariame.

Kako to, da ljudje danes ne razumejo več govorice ptic in živali?

Ljudje danes ne poznajo več govorice živali in mnogo drugih čudovitih reči, ki so jih znali stari. Dandanes se ljudje ne približajo modrim starcem in starkam ter jim ne prisluhnejo. Saj vidiš, kako je v teh časih. Otroci gredo, še preden res odrastejo, in se za stare ne menijo preveč. Starim se ne približajo dovolj, da bi jim ti zaupali skrivnosti. In tako skrivnosti umrejo z njimi. Tako je že rodove. Zatorej se je izgubilo mnogo, premnogo skrivnosti in starega vedenja - sedaj ne vemo več nič. Niti govorice ptic ne poznamo. Teh skrivnosti je bilo veliko, toda stari so umrli skupaj s skrivnostmi in skrivnosti so umrle skupaj s starimi. Kajti novi rodovi jih niso znali odkriti v starih rodovih in jim prisluhniti. Nekdaj je bilo povsod tako, tudi tukaj v Evropi. Ljudje so poznali govorico ptic in živali ter premnoge druge skrivnosti. Ampak danes ljudje tega sploh ne razumejo več.

Slišala sem, da imate v Maliju glasbilo, ki se imenuje mollo, pravijo mu tudi hudičeva kitara. Menda je zelo nevarno igrati nanjo. Veste o tem?

Prav za to kitaro ne. Imamo pa svete kitare. Nekateri malijski glasbeniki pripovedujejo, da so videli take kitare, morda vam je kdo od teh, ki so jih videli, povedal o njih. Sam nisem nikoli videl take kitare. Te skrivne kitare zagotovo so, samo nihče drug ne more igrati na tako kitaro, samo tisti, ki jo ima. Kitare so začarane. To je čarovništvo. Nekateri še vedo. Začarajo kitare in so res posebne. Sam jih še nikoli nisem videl, poznam pa ljudi, ki pripovedujejo o njih.

Če v Križankah ne bomo videli uročene kitare, bomo vsekakor videli čisto posebno čarovnijo vaše glasbe, ki zna prav lepo uročiti poslušalce, mar ne?

Seveda, hvala. Verjamem, da bo res lepo in da bo prišlo veliko ljudi. Tudi Nahawa in Habib sta dobra, zelo rad imam njuno glasbo, čeprav je drugačna od moje. Oba igrata glasbo Wassoulouja, a tudi njuna glasba se zelo razlikuje. Slišali boste lahko troje zelo lepih in zelo različnih glasb Malija.

Hvala za razgovor - in, za konec, česa si najbolj želite?

Vsem bi se zahvalil in vse bi rad pozdravil. In najbolj si želim, da bi vsi prišli na koncert in da bi bilo čim več ljudi. Za slovo bi povedal še o pesmi Je chanterai pour toi (Pel bom zate). To je ljubezenska pesem, vsem je zelo všeč. Naredil sem jo kot blues. Kajti sem bluesman. Besedilo je v francoščini, v Franciji je pesem zelo uspela. To je pesem za mlade in vesele in zaljubljene. Hvala.

T. Capuder