Agora 98 in Kasper Toeplitz

Z dnevi odprtih vrat Instituta za glasbenoakustične raziskave in koordinacijo (IRCAM) se je v dneh od 12. do 14. junija v Parizu pričel prvi festival Agora 98, namenjen organizirani predstavitvi dosežkov v sodobni glasbi.

Cilj novopečenega festivala, ki naj bi se dogajal vsako leto junija v Parizu, je nuditi publiki vpogled v sodobno glasbeno dogajanje, predstaviti letne novosti skladateljev in enoten, multimedialen prostor kot novo koncertno prizorišče, ki omogoča uresničitev novih glasbenih projektov, povezujoč med seboj klasične izvajalce z elektroakustičnimi napravami kot enakovrednimi interpreti, internetom in podobnim. Prizorišče festivala so studii in prostori Ircama, kjer so se v treh dneh predstavili gostujoči skladatelji in glasbeni raziskovalci. V tem času so množični obiskovalci lahko prisluhnili številnim koncertom danes že svetovno priznanih avtorjev glasbe 20. stoletja, kot so Elliot Carter, Steve Reich, Tristan Murail, György Ligeti in drugi, ob njih pa so se predstavili tudi skladatelji, ki so sodelovali z Ircamom ali se prek njega uveljavili (Kaija Saariaho, Javier Alvarez, Marc André Dalbavie ...). V naslednjih dneh se je dogajanje preselilo v Théâtre des Bouffes du Nord, ki je v zadnjih letih postal priljubljeno prizorišče za izvajanje novih stvaritev v glasbi in plesu.

Prostori Ircama sprejmejo vsako leto 20 do 25 skladateljev, ki dobijo naročilo za glasbeno delo, v katerem se prepletajo instrumentalisti, pevci in glasbenoakustična tehnologija. Za izvedbo naročila jim je dodeljen tehnični asistent, ki skladatelju pomaga pri analiziranju, filtriranju, sintetiziranju in snemanju zvokov ter glasov; tako ustvarja vez med ustvarjanjem in raziskovanjem. Za raziskavo, analizo in (pre)oblikovanje zvokov so izdelali posebne programe, od katerih sta najbolj znana programa MAX, ki omogoča dialog med interpretom in računalnikom (synthesizerjem), obenem pa omogoča tudi vključevanje videa, luči in drugega, ter Chant, namenjen predvsem sintetiziranju petja, kasneje so ga pričeli uporabljati tudi za simulacijo glasbil. Dela, nastala v varstvu instituta, se izvajajo v koncertnih prostorih Ircama. Najpogosteje jih izvaja Ensemble Intercontemporain, od letošnjega leta naprej bodo sestavljala tudi osnovni repertoar festivala. Ircam je do sedaj izdal trojni CD s pregledom del povabljenih skladateljev v devetdesetih letih ter nekaj samostojnih CD-jev tistih avtorjev, ki so se s svojo usmeritvijo vidneje uveljavili (Marc André Dalbavie, Marco Stroppa ...). V prostorih Ircama je tudi bogato založena mediateka, katere vsebina omogoča obiskovalcem multimedialni pristop k sodobni glasbi.

Letošnja zvezda festivala je nedvomno Kasper Toeplitz, skladatelj poljskega rodu in glasbenik samouk. Rojen je leta 1959 v Varšavi, vendar se je z desetimi leti preselil v Pariz. Igra električni bas in je ustanovitelj ansambla sodobne glasbe Transfuge ter orkestra električnih kitar Sleaze Art. Kasper Toeplitz ni novo ime na glasbenem prizorišču, saj je dobitnik številnih mednarodnih nagrad: prve nagrade tekmovanja Opera drugače, dobitnik štipendije Opere v Montpellieju, dobitnik štipendije za polletno bivanje v vili Kudžojama v Kjotu, kjer je napisal simfonijo za orkester, dva moška in ženski glas ter glasbenike, ki prihajajo z japonske alternativne scene. Nagrade je dobil tudi v Berlinu, Londonu, Kölnu, njegovo dramsko delo Virus za pevce, glasbila in elektroniko pa je nastalo po naročilu Ircama, na festivalu mu je bila posvečena posebna pozornost. Izvedbo je prevzel ansambel Accroche-note v zasedbi znanih izvajalcev sodobne glasbe, denimo klarinetista Armanda Angsterja in pevke Françoise Kubler.

Sicer pa pustimo avtorju, naj se predstavi sam v sledečem pogovoru:

Kako si začel glasbeno pot?

Z glasbo sem se začel ukvarjati precej pozno. Edina prednost tega je bilo dejstvo, da sem natanko vedel, kaj hočem. Sodeloval sem s sodobnimi plesnimi skupinami in poslušal glasbo skladateljev, kot so Ligeti, Penderecki in Berio, ter eksperimentalno glasbo.

Ko sem pričel skladati, sem želel ustvarjati atonalno glasbo kot reakcijo na serialno glasbo, zato sem prešel na električno, pravzaprav elektronsko glasbo, ki pomeni eno največjih sprememb v glasbi 20. stoletja in eno glavnih iztočnic v glasbo 21. stoletja.

Kakšen je tvoj ustvarjalni proces?

Prvo vodilo je ideja, ki jo nato izoblikujem - programiram nek zvočni efekt. Pri tem ne gre za pisanje konkretne partiture, saj ne razmišljam o posameznih zvokih, marveč dajem prednost ideji kot celoti. Ideja me zanima predvsem kot estetska celota, in ne kot struktura. Izdelam torej neke vrste croquis, shemo, ki pa ni več kot to, saj je nosilec neke kompleksne ideje lahko samo abstrakcija. Ustvarjanje zvokov je bolj v domeni Ircama, kjer se glasba pojmuje kot akustična umetnost. Zame je osnova ritem, čas, trajanje. Zato bodočo skladbo najprej časovno opredelim. Sledi problem, kako zapolniti to časovno periodo. V Virusu sem to rešil z nehorizontalnimi plastmi, kjer se zvoki in trajanje prepletajo kot oblaki, ki se srečujejo, kot valovi, valovanja. Uporabil sem štiri različne metrume s skupnim trajanjem 90 minut.

Ali ima besedilo v tvojem delu samostojen pomen ali mu dodeljuješ le ritmično vlogo?

Besede imajo vedno pomen, ki jim ga ne želim odvzeti, zato jih ne enačim z notami. Določena beseda nam daje obenem tudi neko vizualno predstavo, ki ustreza pomenu, medtem ko nam neka nota vsebinsko ne vsiljuje kompleksnejšega pomena, ideje. Pri ustvarjanju zborovskega parta sem vsem glasovom dodelil isto besedilo, le tempo je različen. Tako poslušalec ne sliši vedno vse besede; včasih sliši njen konec pred začetkom, to ustvarja neke vrste tančico, a ne ritma.

Ritma?

Tudi v naravi ni enakomernega tempa. In glasba naj posnema naravo. Vsi govorimo o redu v naravi, o štirih letnih časih - vendar nihče ne more reči, da se vrstijo povsem enakomerno, ritmično.

Kako se odločiš, da boš napisal neko delo?

No, recimo, da je tako. Če dobim naročilo za skladbo, se najprej pozanimam, kolikšno bo plačilo in kdaj bo skladba izvedena. (Smeh) Tudi skladateljstvo je poklic. Zame je delo, od katerega živim. Ko pa začnem ustvarjati, sledim določeni ideji, ki jo nato izdelam in izboljšujem. Naročilo Ircama mi zelo ustreza, saj imam na voljo studio s celotno tehnično opremo in asistentom. Rad skladam za vse vrste inštrumentov, razen za klavir... (smeh). Klavir je v glasbeni zgodovini pogosto klišejsko simboliziral pojem glasbe, zato mi ni všeč. Raje dam prednost bobnom ali loku za violino.

Med mnogimi prejetimi nagradami si bil povabljen tudi na Japonsko?

Prijavil sem se na tekmovanje in kot zmagovalec dobil štipendijo, ki mi je omogočila šestmesečno bivanje v Kjotu, v vili Kudžojama. Moja naloga je bila napisati simfonijo za 60 do 80 članski orkester, dva do tri glasove (dva moška in en ženski) in za glasbenike, ki izhajajo z japonske alternativne scene. Poleg tega sem predstavil delo za solo bas kitaro, ki sem ga odigral sam. V tem času sem spoznal skupino Japanise Noise, ki pri igranju poudarja hrup in temu ustrezne inštrumente.

Eden tvojih projektov je tudi Sleaze Art...

Sleaze Art je orkester električnih kitar, ki igrajo industrijsko glasbo in rock. Sam v njem ne igram.

Kaj pa snemanje plošč?

Do sedaj sem posnel dva CD-ja. Imenujeta se Noiseville in Illumination Runs.

Ali imaš pri izvajanju del kakšne posebne zahteve?

Niti ne. Zelo rad sodelujem z ansamblom Accroche note, s katerim sem tudi posnel obe plošči. Izvajali bodo tudi moje zadnje delo Virus, v zasedbi dveh glasov, dveh violončel, klarineta, flavte in bobnov.

Torej daješ prednost profesionalcem?

Ni nujno. Če gre za dogovor s profesionalnimi glasbeniki, jim preprosto razdeliš partiture, sami pa jih udejanjijo. Pogosto pa sodelujem tudi z izvajalci, ki nimajo klasične izobrazbe. Takšno sodelovanje zahteva več časa in zanje izdelam preprostejše partiture. Ne moreš jim preprosto reči, naj zapolnijo določen časovni prostor z glasbo, lahko pa jih prepustiš samim sebi in tako apeliraš na njihovo lastno ustvarjalnost.

Pravijo, da si se pri pisanju Virusa navdihoval pri delih Paula Bowlesa...

Pripisujejo mi vpliv filmov Johna Cassavetesa, knjige You're not I Paula Bowlesa in Courtney Love. Vse tri avtorje zelo cenim, vendar pa ne gre za neposredno vzorovanje, ampak bolj za inspiracijo.

Pri nastajanju Virusa me je bolj vodila ideja kot to, da oblikujem zvočno delo. Zato sem vključil tudi luči, ki so del dogajanja na odru. Uporabil sem jih kot instrumente. Pogosto mi poslušalci pravijo, da ob poslušanju glasbe zaprejo oči. Mislim, da se s tem prikrajšajo za marsikateri estetski užitek, zlasti kar se tiče sodobne glasbe. Rad imam trenutke, ko je interpret na odru, ne da bi igral na glasbilo. Lahko se le igra z njim, se prepusti trenutnemu navdihu ali pa povzroča z njim nekonvencionalne zvoke. Tudi to je glasba.

Kakšni so tvoji projekti za prihodnost?

Trenutno pišem opero in pripravljam nov solo album, za leto 2000 pa sem dobil naročilo za koncert na Južnem polu, ki ga bom izvajal z orkestrom električnih kitar Sleaze Art;po internetu bo dostopen poslušalcem po svetu.

Marina Žlender