Neodvisna Olimpija (1.)

K-Records in Calvin Johnson

Kaj žene posameznice in posameznike k vztrajnemu razgrajevanju ustaljenih tirnic glasbene industrije? In ob tem še nepretenciozno spreminjajo pravila igre in nadomeščajo teorijo s prakso ter se tako neposredno spuščajo v njeno kolesje, obenem pa tudi posredno vplivajo na spremembe linearnega (po)teka? Ljubezen do glasbe? Ali preizkus lastnih zmogljivosti, morda samopotrjevanje, egocentrizem? Kaj pa morda zmrdovanje nad statičnostjo in hipokrizijo glasbene industrije ter odpor do vsiljenih norm in obrazcev fonogramskih magnatov? To kaotično in skrivnostno, vendar zelo zaokroženo, za večino potrošnikov glasbe zanemarljivo vprašanje bomo skušali obdelati v dveh nadaljevanjih ob slikanju koščka glasbenega tihožitja v mestu Olympia sredi zvezne države Washington na severozahodu ZDA.

Ta ameriški predel, ki ga je nespontana, umetno in medijsko ustvarjena globalna mladinska “generacija x”spoznala prek “grunge pompa”in se evforično nalezla zvokov izpostavljenih izrodkov, kot so (bili) Nirvana, Pearl Jam, Soundgarden, Alice In Chains in Temple Of The Dog, je eden izmed izstopajočih koncev Amerike s pestro rockovsko produkcijo in povezanim prizoriščem, na katerem Sub Pop zaseda le delček vse razgibanosti. Nena(va)dni uspeh seattlske založbe Sub Pop v prvi polovici devetdesetih se je končal manj tragično kot (samo?)prestreljeni Kurtovi možgani, ki se niso znali lagodno prilagoditi krutemu medijskemu in fanovskemu pritisku ob komercialnem uspehu Nirvane. Medtem ko se vdova Courtney z vsemi štirimi otepa poglabljanja v razloge smrti dragega Kurta Cobaina, je večji delež lastništva omenjene seattlske založbe prevzela multimanufaktura Warner. Po obeh dogodkih je medijsko zanimanje za ta del Amerike opazno upadlo, nepoučeni medijski odvisneži so že zmotno pomislili, da je bil to zadnji popularnoglasbeni dogodek na tem ozemlju onstran velike vode, torej da se tam nič več ne dogaja. Grunge je bil z vsemi vzporednimi konotacijami in odkloni eden pomembnejših pojavov v rocku devetdesetih, ki je kljub pritiskom kapitala vendarle gojil prepotrebne samoiniciativne motive, s katerimi (se) je vzdrž(ev)ala rockovska skupnost. Številni so jo na tem koncu sveta spoznali s kvazifilmsko uspešnico “Singles”, nekateri z dokumentarcem “Hype!”, ki je potegnil iz ozadja tudi takšna imena, kot so Dead Moon, Gits in U-Men; ti so krojili in še krojijo pomemben delež pestrosti nekomformističnega dogajanja v zvezni državi Washington in okolici.

Mnogi aktivisti zlatih osemdesetih so se prepustili spontanim tokovom in izzivom časa - prekaljeni z lekcijami punkovske šole neodvisnosti in diletantstva, so prenesli "staro" prakso na nov naraščaj, ki jo bolj ali manj prevzema, upošteva, nadgrajuje in tudi nadaljuje. Ne gre pozabiti na "botre grunga" Melvins, ki še vedno vztrajajo in tudi prepričljivo provocirajo ne le lokalne rockerice in rockerje, ampak kar vse po svetu z godbo, ki se je dokončno izkristalizirala z drugačnostjo v melodijo za naslednje tisočletje. Ob njih omenimo še Mudhoney, ki so se v rockovske arhive zapisali s himno AIDS generacije “Touch Me I'm Sick”; s polpreteklim početjem v Green River so tudi med glavnimi krivci za razgibano dogajanje na severozahodu ZDA. Pri analiziranju (pol)preteklosti in sedanjosti ameriške rockovske scene imajo pomembno vlogo posamezna lokalna središča. Pri opisovanju severozahodne ameriške rockovske scene ob omenjenem Seattlu ne smemo spregledati dogajanja v mestu Olympia, ki je prispevalo bistveni kos TNT-ja za seattlski izbruh. Iz generacije Melvins in Mudhoney je tudi mož, ki se odziva na ime Calvin Johnson. Bolj neopazen in v zaledju medijskega zanimanja že od začetka osemdesetih z globokim - ne basom, ampak - baritonom trese temelje glasbene industrije še danes.

TIHO JE VSTOPIL IN POSTAL LEGENDA

V samem začetku osemdesetih je Calvin Johnson med študijem na Evergreen State College delal kot didžej na neodvisni radijski postaji KAOS v Olympii, ki so jo v šestdesetih ustanovili revolucionarni in uporni levičarski študentje. Med imeni iz podzemlja neodvisne rockovske scene je Calvinovo radijsko didžejanje temeljilo na posnetkih skupin iz Olympie in okolice; tako je prispeval k povečanemu zanimanju radijskih poslušalcev za lokalno dogajanje. Že leta 1982 je spontano zapolnil manko neodvisne založbe na severozahodu ZDA z ustanovitvijo K Records, prvotno mišljene kot le založbe kaset. Od takrat sodi Calvin Johnson med tiste individualiste, ki ponujajo lekcije brezobzirnega in za širšo okolico tudi čudaškega vztrajanja pri neodvisnosti, s katero uspešno preskakuje in tudi preusmerja monopolistične pritiske v rocku. Odločno je zavrnil vse ponudbe za odkup uspešnega, letos že šestnajsto leto poslujočega podjetja K - ter tako ostal zvest izdajanju glasbe s severozahodne Amerike pod neodvisno znamko.

Prve korake v svet glasbene industrije je Johnson naredil že konec sedemdesetih, ko je z Bruceom Pavittom izdajal doma narejeno glasbeno revijo, fanzin Subterranean Pop, ki se je v osemdesetih preoblikoval in se skrajšano preimenoval v založbo Sub Pop. Te naveze ne gre spregledati, saj je Sub Pop poskrbel za ponovne izdaje albumov Johnsonove skupine iz osemdesetih Beat Happening, ki so prvotno izšli pri K Records. Ob pevcu in kitaristu Calvinu Johnsonu sta bila še bobnarka in pevka Heather Lewis ter drugi kitarist Brett Lunsford. Že samo to, da skupina ni imela basa, je bilo za kritike in za publiko nekaj čudnega, ko pa se je še Calvin oglasil z močnim vokalom, ki je bolj recitiral kot pel otroška besedila, je trio puščal še bolj odbit vtis. Reference in primerjave, ki so se vlekle iz žaklja zgodovine rock and rolla, so bile v navezi z Velvet Underground in Cramps, vendar so bili Beat Happening trikrat, štirikrat bolj minimalistični, da o naivni hladnokrvnosti sploh ne zgubljamo besed. V osnovi so igrali triakordne skladbice, spletene v zanko in podkrepljene s primitivnim, skoraj začetniškim bobnarskim ritmom, z vsemi pozitivnimi značilnostmi rocka: zabavne, plesne, spevne, hitro nalezljive in - to je za tako skupino najpomembnejše - neposredne ter prepoznavne skladbe v kontradikciji folka, punka in popa. Želeni, ne pa uresničljiv Johnsonov cilj naj bi bila dinamična skladba z enim samim tonom. S podobnimi prismuknjenci - The Pastels in The Vaselines s Škotske ter z avstralskimi The Cannanes - so bili Beat Happening predhodniki in znanilci v devetdesetih zelo razširjenega in tudi prenapihnjenega pojava “lo-fi”. Že leta 1984 so se Beat Happening kot študenti in turisti odpravili na Japonsko, od koder se je entuziastični Calvin vrnil z vrečo japonskih skupin. Na samem vrhu so bili posnetki skupine Shonen Knife, ki sodi med začetnice japonske invazije na Ameriko in posledično na druge neazijske dežele.

Že v osemdesetih je Calvin Johnson ob rednem delu v Beat Happening presenečal s stranskimi projekti, katerih značilnost je bila njihova nekonvencionalnost. Redno in neredno delo z glasbeniki iz različnih žanrov in podžanrov je bistveno prispevalo k širitvi ustvarjalnega obzorja. Ob rednem sodelovanju s člani Screaming Trees, Mecca Normal in producentom Stevom Fiskom je bil eden takšnih projektov tudi Go Team, v katerem se je Johnsonu pridružil Kurt Cobain iz Nirvane, ki je v začetku devetdesetih še najbolj pomagal k širši popularnosti založbe K. V številnih intervjujih, ki so spremljali medijski vzpon Nirvane, je nenehno omenjal dobre bende s K Records in ob tem ponosno kazal svoje edino tetoviranje - logo založbe K, za katerega so nekateri zmotno mislili, da gre za narcisoidno začetnico njegovega imena. V dobrih šestnajstih letih delovanja je založba utrdila sloves z odprto nedogmatsko založniško politiko, katere značilnost je razvejana paleta zvočno zelo različnih izdaj - od otroškega kantavtorstva do hip hopa in metaliziranega rocka. Vsaka izdaja prinaša presenečenje, saj je drugačna od ustaljenih trendov in antitrendov in odpira vrata v svet nekonvencionalnega in neortodoksnega. Naj gre za hard metalce Karp, čustveni izliv Lois, punkersko nabrite Fitz Of Depression, klasično glasboTimothyja Brockater The Bravura String Quartetin The Olympia Chamber Orchestra ali super pop skupino Gaze.

BREZ SODELOVANJ NE GRE

Johnsonovo delo že od samih začetkov temelji na sodelovanju v glasbeni skupnosti, ki je v zadnjih letih presegla meje zvezne države Washington. Razhod obskurno genialnih Beat Happening za člane ni bil tragičen, bil je le prelomen za nadaljnje delo vsakega posebej. Brett je aktiven v čisto kitarski zasedbi D+, ki je ostala pod založniškim varstvom K Records. Za Heather se je za nekaj časa izgubila vsaka sled, dokler ni pricurljala novička, da je dejavna s skupino Land Of The Loops, ki ohranja popoidne konotacije iz Beat Happening, prepletene s posttortoise rockovskimi kolaži. Calvin Johnson se je načelno poglobil v bogatitev dejavnosti založbe K Records, ki se je do danes razširila v založbo z desetimi zaposlenimi. Založniška dejavnost je s postavitvijo studia Dub Narcoticv kleti Johnsonove hiše leta 1993 dobila še širše razsežnosti. Na eni strani so se lokalnim skupinam odprla vrata v studio brez bremena nabitih cen in časovnih omejitev, po drugi pa je studio Dub Narcotic talilni lonec različnih jam sessionov, v katere se vključujejo najrazličnejši glasbeniki. Da gre resnično za nekakšen "lo-fi community center",potrjuje letošnja kompilacija Selector Dub Narcotic, s katero so pri K Records nekako zaokrožili dosedanja srečevanja v kletnem studiu. Na kompilaciji niso udeležena le imena s te olimpijske založbe, ampak tudi glasbeni prijatelji Calvina Johnsona. Jon Spencer se v komadu "Blues Explosion Attackdere": "Dr. Johnson! Dr. Johnson? We need help!" Ta pa jim je več kot zgovorno pomagal pri remiksu komada “Soul Typecast”za ploščo remiksov, na kateri se je Johnson pridružili takšnim imenom, kot so Moby, Beck, Mike D. iz Beastie Boys in Wu Tang ClanovcuThe Geniousu. Drugo ime, naklonjeno temu studiu, je skupina Make-Up, ki je album Sound Verite ne le izdala leta 1996 pri K Records, ampak ga je v celoti posnela v studiu Dub Narcotic, pod producentsko taktirko Calvina Johnsona. Med izstopajočimi imeni, ki so šla skozi ta kletni studio, moramo omeniti gospoda Beckaz albumom One Foot In The Grave, na katerem se mu je z baritonom pridružil tudi Calvin Johnson. Gre za Beckov najrelevantnejši album, ki je izšel pri K Records tik pred Beckovim komercialnim uspehom, za seznanitev z njegovo ustvarjalno intuicijo.

Med prvimi izpeljanimi projekti v studiu Dub Narcotic je bilo snemanje prvenca Halo Benders, v katerem sta ob Calvinu Johnsonu vodilno vlogo prevzela producent Steve Fisk in pobudnik projekta Doug Martsch iz skupine Built To Spill. Na God Don't Make No Junk dobimo preproste, privlačne glasbene strukture, v katere sta se Fisk in Martsch spustila s perfekcionistom Johnsonom in jih podložila s čudnimi orglami in dubovskimi elementi. Prav dub je nova strast Calvina Johnsona po razpadu Beat Happening; trdovratno jo preobrača in manipulira še v drugem otroku tega studia, Dub Narcotic Sound System. Na začetku je bil koncipiran kot studijski projekt z enim samim stalnim članom - Calvinom Johnsonom ter z mnogimi drugimi glasbeniki, ki prihajajo in gredo, vendar se je do danes razvil v zasedbo, v kateri imajo ob Calvinu pomembno besedo člani hip hop skupine Dead Presidents, še ene skupine izpod strehe K.

Dub Narcotic prepletajo kitare z gramofoni, dub ritem z belim soulom, podloženim s funky groovom; in pri celi zadevi najpomembnejše: zvesti ostajajo instrumentom. Ne zanima jih elektronika, če pa že, potem samo analogna! Početje Dub Narcotic Sound System pritegne s samosvojo originalno glasbeno vizijo marsikatero uho, poklonili so se jim celo Blues Explosion s priredbo skladbe "Fuck Shit Up” na zadnji plošči Now I Got Worry. Obenem pa nas opozorijo na še eno zelo pomembno značilnost golaža K. Pod streho založbe imajo oddelek tudi hip hop manijaki s severozahodne obale z omenjenimi Dead Presidents in z radikalnimi Black Anger na čelu; slednji so tudi najzaslužnejši za kompilacijo Classic Elements s hip hop skupinami iz seattlskega in tacomskega podzemlja, med katerimi zasedajo pomembno mesto še Ghetto Childrenin Troubled Sums, vsi skupaj pa so močna provokacija drugim rappovskim prizoriščem po Ameriki.

Na samem prelomu osemdesetih v devetdeseta je Calvin prišel do zamisli o organizaciji vsakoletnega festivala International Pop Undergroundza uspešnejšo promocijo neodvisnega glasbenega pluralizma v državi Washington v navezi z drugimi deželami Amerike in sveta. Leta 1991 se je odvil prvi, potem pa vsako leto znova. V tem času je festival po prepričanju mnogih pridobil pomen, primerljiv z znanim potujočim festivalom Lollapalooza, saj predstavlja samo jedro underground produkcije z uveljavljenimi in tudi še neznanimi, vzpenjajočimi se skupinami. Na festival je vezano tudi gibanje Girl Style Now, ki je rodilo še drugi fenomen mesta Olympia - “riot grrrls”, gibanje punk rockeric in feministk v trdi navezi z drugo pomembno lokalno založbo Kill Rock Stars, ki jo bomo pobliže spoznali v naslednji številki Muske. Že na tem mestu pa lahko sklenemo, da sta k ustanovitvi in samozavesti založbe veliko prispevala ravno prepričljivost in entuziazem Calvina Johnsona, enega tistih rockovskih aktivistov, ki neodvisni sceni ne bo pustil kar tako umreti. Preveč je prepričljiv in močan s prijateljicami in prijatelji pod streho K Records!

BIGor