Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Janez Golič

Krautrock

Včeraj, krautrock danes

Dandanašnji so se glasbene prakse pomešale do stopnje, ki vodi v dokončno fuzijo. Tehnologija je vse cenejša in vsakdo s kolikor toliko sposobnim računalnikom si lahko doma ustvari glasbo po svojih zamislih.

Razvoj didžej kulture, ambienta, elektronskih eksperimentov, lo-fi kasetne produkcije, postopkov semplanja, remiksov in sploh spajanja žanrov, vse kaže na to, da iščejo ljudje nove oblike izražanja po geografski in časovni osi in da se v megalomanskih rockovskih predstavah ne najdejo več. Stadione polnijo le še veterani, ki so status utrjevali v desetletjih trdega dela in stalnega naprezanja. Del nove generacije, ki išče resnično ustvarjalno glasbo, ne prisega na eno in edino zveličavno zvrst. Morda je prav bližnji obrat tisočletja posameznika utrdil v prepričanju, da so duhovne vrednote pomembnejše od materialističnega pridobitništva. Pogleduje za resnično inovativno glasbo, ki nudi v prvi vrsti notranje zadovoljstvo, odprt je za različne oblike izražanja in se požvižga na ideološke postavke katere koli vrste.

V teh razmerah je nanovo zaživela stara nemška eksperimentalna glasba, ki ji je zahodni medijski svet nadel žaljivi naziv krautrock (zeljarski rock). Ni povsem jasno, kdo je prvi uporabil ta izraz, menda so ga uporabili sami protagonisti Amon Düül, a predvsem britanski kritiki še danes vsak vdor v anglosaksonski vrtiček razumejo kot napad na britansko umišljeno superiornost. S časovne razdalje tridesetih let lahko zapišemo - nemški rockovski eksperimentalisti so bili inovativnejši, prodornejši in izzivalnejši kot večina britanskih kolegov. Sedaj je skrajni čas, da se vrnejo po košček pogače, nekateri s povsem novo godbo, drugi ovenčani s številnimi hvalami, ki jih delijo pol mlajši glasbeniki podobnih zanimanj.

Sredi šestdesetih let nemška mladina ni imela drugega kot zahodni vzor rock’n’rolla, s katerim si je na plesih krajšala sobotne večere, in umetne narodne viže, s katerimi se je le stežka poistovetila. Bil je še Karlheinz Stockhausen, bližnji “sorodnik” Johna Cagea, ki s teorijo nove kompozicije zvoka v osnovni obliki ni bil uporaben. Do trenutka, ko so protagonisti pogledali čez mejo. Ko je bil sredi šestdesetih let Stockhausen na znanstvenem srečanju v Kaliforniji, se je tam v živo srečal z rock’n’rollom. Z njim je najprej okužil učenca Holgerja Czukaya, ta pa naprej kolega Irmina Schmitda in še učenca Michaela Karolija. Ko sta pristopila še Jaki Liebezeit in črnski pevec Malcolm Mooney, so nastali CAN. Istočasno je Edgar Froese z rock’n’roll bendom nastopil v Španiji, kjer se je srečal s slikarjem Dalijem, in naenkrat sta si akademsko raziskovanje in srčnost rock’n’rolla podajala roke širom po Nemčiji. Ko so se mladi nemški glasbeniki odrekli znanstvenemu pristopu h glasbi in obenem zavestno prezrli zahodni vpliv rockovskih oblik, je nastala fuzija svobodno improvizirane kitarske psihedelije in šumenja preprostih elektronskih naprav. Ko so bili Kluster še trio (kasneje sta Roedelius in Moebius kot duo spremenila ime v Cluster), so ustvarjali napol improviziran elektronski šum, ki so ga v živo predstavili v samem središču Ljubljane. Prehudo za čase, ko sta bila celo hipijevski idealizem in petje o svobodni ljubezni vredna zgražanja. Policija je tedaj nastop prekinila.

Amon Düül so zrasli iz politično angažirane komune in glasbeni oddelek je neskončne seanse zabeležil na albumih, kjer so se posamezne skladbe raztezale čez celotno stran vinilne plošče. Podobno velja za zgodnje Tangerine Dream, tedaj še elektrificiran kaos na poti v neznano. Naslovi povedo dovolj: Electronic Meditation, Zeit, Alpha Centuri… Izven vsega je bil faust, organizem prikrite identitete, ki je deloval v popolni izolaciji na farmi v mestecu Wumme. Za komunikacijo z zunanjim svetom je skrbel le producent Uwe Nettlebeck.

Težko in nehvaležno obenem bi bilo tovrstno dogajanje vreči pod skupni imenovalec, zakoličiti koordinate njihovega početja in preprosto, kot so počeli britanski glasbeniki kritiki, vse obeležiti z žaljivim nazivom krautrock.

“Oznako so iznašli Angleži, ker… v času nacizma so pljuvali po Nemcih, klicali so jih “zeljarji”, da bi jih tako ponižali… Torej, krautrocka niso ravno cenili. CAN smo bili izjema, ker smo z veliko uspeha nastopali po vsej Evropi že od leta 1972 in vsi glasbeniki iz osemdesetih let so bili v mladih letih na naših koncertih. Posebej naši živi nastopi so močno vplivali nanje,” mi je zatrdil Holger Czukay po elektronski pošti.

Originalni krautrock je živel le toliko časa, kot lahko živi entuziazem na robu preživetja. Nekateri so po nekaj ploščah za tisti čas neverjetno inovativne in brezkompromisne glasbe prenehali delovati (Neu!, faust…), drugi so zvodeneli in/ali se prodali na zahodni trg (CAN, Tangerine Dream, Kraftwerk, Popol Vuh), tretji so sicer delovali, a so njihove stvaritve ostale v senci popularnejših (Cluster, Guru Guru, Amon Düül).

VRNITEV KRAUTROCKA

Ko so pred leti pri angleški glasbeni reviji The Wire zaprosili Juliana Copa, nekdanjega vodjo novovalovske skupine Teardrop Explodes in kasneje samostojnega ustvarjalca, naj pripravi nekaj prispevkov o t. i. krautrocku, so se v njem prebudili spomini. Vse je preraslo v lično žepno knjižno izdajo Krautrocksampler, kjer se Julian izkaže predvsem kot ljubitelj nemške glasbe s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let. Oris samih razmer v povojni Nemčiji je še analitičen, ko pa preide na samo glasbo, “objektivnost” zamenja nebrzdano navdušenje. V drugi polovici nam ponudi še 50 hitrih recenzij po njegovem najboljših plošč starega krautrocka.

Knjiga je naletela predvsem v medijih na odličen sprejem. Kot da bi ljudje spet našli ustvarjalno silo, ki se je v zadnjih letih v sodobni glasbi nekam razpršila.

“Nisem prepričan, ali so se ljudje res vrnili ali le niso bili v središču pozornosti, ampak mediji so veliko prispevali k povečanemu zanimanju za t. i. krautrock, posebej Julian Cope s knjigo,” mi je po elektronskem mediju razložil Hans-Joachim Roedelius, nekdaj enakopravna polovica dua Cluster in član skupine Harmonia. Bo kar držalo, kajti večina teh glasbenikov je bila ves ta čas dejavna, a nekako v senci. Zapleteni so mehanizmi popularnosti in vplivov, zdi se, da se pojavljajo v valovih - in niti veliki propagandni stroj industrije zabave ne zmore oblikovati okusa potrošnikov po svojih željah.

Jean Hervé Peron, ki je pred letom nenadoma zapustil faust, mi je po telefonu odgovoril podobno previdno: “Zdi se, da smo zadeli pravo struno mladih duš in teles - in da smo v resonanci. To je prvi razlog. Drugi razlog prihaja iz nas samih - ko smo opazili to novo zanimanje od zunaj, smo si rekli: ‘Dajmo, naredimo to še enkrat.’ In oba razloga, zunanji in notranji, se prekrivata. Če me vprašaš, ali je to fenomen, ki so ga sprožili mediji, ali je nekaj, kar je bilo preprosto v zraku, kot impulz nove generacije, je spet težko odgovoriti. Mediji lahko spodbudijo potrebo, lahko jo tudi odsevajo. Je kombinacija obojega. Vzameš del tega, del tistega, potem verjetno dobiš pravi odgovor.”

V vsakem primeru se je zanimanje za staro nemško dogajanje pred nekaj leti povečalo. Na “sceno” se je vrnil faust, novo ploščo Nada Moonshine so objavili Amon Düül, v formatu cedeja se je naenkrat pojavilo kup starih, že pozabljenih posnetkov; in nenazadnje, mlajše generacije so na več načinov podelile poklone starim vzornikom. “Mislim, da smo vplivali na vrsto novih skupin - Air Liquid, Chemical Brothers, Tortoise, cel kup postrockovskih skupin. V Ameriki je izšel tribute album z ustvarjalci, kot so Beck in celo Malcolm Mooney, prvi pevec CAN. Samo spomni se na Sacrilege, remiks projekt CAN, kjer so mnogi ustvarjalci prispevali videnje naše glasbe, recimo Sonic Youth in Francis Kervorkian… Ali na koncertni projekt Clash, ki sem ga pripravil z Doctorjem Walkerjem,” se zna pohvaliti Holger Czukay.

NOVE DEJAVNOSTI

“Neuradno” velja, da se je originalni krautrock končal nekje sredi sedemdesetih let. A večina ustvarjalcev se ni popolnoma umaknila iz glasbe. Res so ravno tedaj razpadle pomembne skupine, kot so Cluster, faust, malce kasneje tudi CAN in Neu!, a člani so ostali dejavni. Ko so Roedelius in Moebius iz Cluster ter Rother iz Neu! bolj v lastno veselje posneli dva albuma pod imenom Harmonia, jih je Brian Eno označil kot najpomembnejšo elektronsko glasbo tistega časa. Leta 1976 je za nekaj dni celo prišel k njim na obisk, skupaj so posneli nekaj gradiva, ki ga je Eno odnesel s seboj in kasneje založil neznano kam. Ostala je le kopija na navadni kaseti, ki so jo lani “prečistili” in objavili pod imenom Harmonia 76. Sedaj vemo, kje je Brian Eno pobral ideje, ki jih je prenesel na Davida Bowieja in njegova znamenita albuma Low in Heroes. To je sedaj že 65-letnemu Roedeliusu kvečjemu v ponos. “Poleti 1997 sem se tu, na Dunaju, srečal z Davidom Bowiejem. Oba sva se strinjala, da bi lahko v prihodnje sodelovala, a bojim se, da bom moral počakati vsaj do takrat, ko bom tako slaven, kot je on,” je zatrdil s kančkom humorja.

Ali pa bo moral počakati Bowie sam. Roedelius pripravlja množico projektov, sodeluje na najširših mednarodnih ravneh in se niti najmanj ne ozira na slogovne opredelitve. V vsakem primeru še vedno ostaja Roedelius iz Cluster. Ko je pred leti poraslo zanimanje za nemško staro sceno, sta z Moebiusom posnela povsem novo gradivo pod naslovom One Hour in odšla na obsežno svetovno turnejo. In po vsej verjetnosti sklenila poglavje. “Ne bom nadaljeval kot Cluster. Moram se osredotočiti na samostojno delo, predvsem končujem svojo tretjo simfonijo, sodelujem v skupini Aquarello s še dvema italijanskima glasbenikoma, sodelujem z vrsto tujih skladateljev, z Američanom Timom Storyjem, Mehičanom Alquimijem in tudi z Britancem Felixom Jayem. S slednjim in z Rogerjem Enom delam pri nekem ‘tehnoidnem’ projektu. Pišem še neke vrste opero o trpljenju Kristusa, sodelujem z japonsko pop skupino P-Model, na Japonsko naj bi šel s Fabiom Capannijem… in to je približno vse. Za sedaj,” je neutruden Roedelius.

Druga polovica Cluster prav tako ne počiva. Dieter Moebius je z Manijem Neumeierjem iz Guru Guru in nekaj mlajšim Jurgenom Englerjem iz nemške elektro-industrijske zasedbe Die Krupps objavil ploščo Other Places. V enem 'šusu', brez nasnemavanj. Še širše zastavljen projekt je Space Explosion. Trojici omenjenih so se za vsega dva dni v studiu pridružili še violinist Chris Karrer iz Amon Düül in dva člana (takrat še ne skreganih) faust. Mnogi od njih se prej sploh niso srečali, kaj šele igrali skupaj. “Lahko si predstavljaš, kako je bilo srečati vse te prijatelje, kot v vrtcu! Na snemanje sem šel le z Zappijem, torej Wernerjem Diermaierjem, pripeljala sva svoje naprave, Mani je medtem v studiu že postavil vse potrebno za snemanje. Moebius je pripravil računalnike, Jurgen Engler je bil zunaj studia, ker je bil premajhen za vse nas, vendar je bil priključen in smo ga lahko slišali. Rekel sem: ‘Poženimo DAT, stereo magnetofon in snemajmo vse, tudi če nismo priključili pravih naprav.’ Čim smo prižgali ojačevalce, čim je Werner uglasil bobne, smo vse snemali, in to je bila takoj glasba. Vmes se oglasim s stavkom ‘This is not music’, to pomeni, da to ni bila glasba, a obenem je bila glasba. Še vedno smo v stikih. Jurgen, Mani in Moebius nas bodo poklicali in lahko se zgodi še kakšno spontano srečanje. Živi nastopi? Zveni kot dobra ideja. Vendar ni nobenega načrta ali podobno. Vsi smo le hipiji, igramo naravnost iz srca,” se je kot majhen otrok spominjal velikega srečanja Jean Hervé Peron.

Kmalu po improviziranem snemanju Space Explosion, je Jean zapustil originalno dvojico fausta. Šlo je predvsem za razhajanja glede možnih sodelovanj, posebej tistih pod imenom faust. Werner Diermaier in Joachim Irmler sta obdržala ime in na hitro pripravila glasbeno ozadje za črno-belo filmsko klasiko Nosferatu F. W. Murnauja (ja, prav tisto, za katero so glasbo pripravili tudi Francozi Ard Zoyd); obenem sta izdala koncertno ploščo s povsem svežim gradivom z naslovom Edinburgh 1997. Jean ni z njunimi odločitvami nič kaj zadovoljen: “Zagotovo je korektno, da še naprej igrata glasbo, ni razloga, da bi prenehala samo zato, ker sem zunaj tega, a razmišljam, da bi morali spoštovati našo legendo, naš mit, vso energijo, ki jo je naše občinstvo vložilo v nas, vse upanje in sanje, ki jih podoživijo na koncertu faust. Ni pošteno do občinstva, da uporabljata ime in obljubljata nekaj, kar po moje ni več faust.”

IN NAPREJ

Prav nihče od omenjenih se še ne kani upokojiti. Napovedujejo nove in nove podvige; posredno pripomorejo tudi mlajši glasbeniki, ki črpajo iz originalnih krautrockovskih idej. Plošča remiksov Sacrilege je že tak primer, podobno, le da s priredbami, so se spomnili legendarnega dua Neu!. Michael Rother in Klaus Dinger sta bila po razhodu leta 1975 vseskozi dejavna, a nikdar nista ponovila pionirskih dosežkov treh skupnih albumov, ki so zagotovo vplivali tudi na zgodnji angleški punk in novi val. Dinger nekje na pol oživlja kult s skupino La!Neu? (skovanka iz imen dveh skupin, v katerih je deloval, Neu! in La Dusseldorf), vendar dlje od koncertne plošče Live in New Zealand ni prišel. Guru Guru vsako leto v Nemčiji prirejajo festival, redno objavljajo plošče, čeprav z dokaj ničevim uspehom. Podobno velja za Amon Düül. Bolj izvirno ustvarjalni so člani skupine CAN. Damo Suzuki z bendom že uspešno kroži po evropskih koncertnih odrih. Jaki Liebezeit ima prav tako novo skupino, Holger Czukay pa deluje na več ravneh. Razvija spletno intermedijo in načrtuje veliki festival, posvečen skupini CAN ob tridesetletnici nastanka. Decembra naj bi tako v Berlinu nastopili vsi originalni člani CAN z “družinami”. Kaj pa veliki dogodek, ki nekako visi v zraku? “Sem proti nostalgičnim čustvom, in dokler ne bi zgradili povsem svežega koncepta, pravzaprav ne vidim nobene možnosti, da bi CAN spet igrali skupaj. Razen…,” je napol skrivnosten, napol odločen Holger.

Jean Hervé Peron po nerazčiščenem sporu v skupini faust počasi pogleduje naprej. Zagotovo pa ne razmišlja, da bi se popolnoma umaknil iz glasbe. “Sem glasbenik in bom ostal glasbenik. Delam za komercialen projekt, to je nekaj popolnoma novega zame. Bilo mi je v veselje delati za firmo, ki mi dopušča veliko svobode. Zabavno je delati glasbo kot ozadje TV reklam, ki niso totalno sranje. V redu… bilo je za Nike. Se oproščam vsem ljubiteljem, ki bodo ponoreli in rekli, naj pustim ta drek, ampak moram reči, da je povsem prijetno uporabiti to smer. Delam tudi s Pascalom Comeladom. Je francoski Katalonec. Skladatelj. Igra na plastično kitaro in otroški klavir. Skupaj sva aranžirala nekaj starih faust pesmi, to je del tega, kar počnem. Poskušam se približati bistvu starega materiala faust, ki smo ga ustvarjali v sedemdesetih letih. Takrat smo bili zelo hitri, zelo aktivni, ustvarjalni. Naredili smo kar nekaj skic, in sedaj po vseh teh letih se poskušam približati bistvu teh skic, ki smo jih v preteklosti prehitro zavrgli.”

Medtem je Jean že odpel za Pascala na novo staro faustovo stvar “The Sad Skinhead”, ki jo najdemo na Pascalovem novem albumu L’Argot Du Bruit. Navidezna naivnost in prikrita virtuoznost spet korakata z roko v roki.

Kakor koli, stari dobri krautrock je spet tu, s protagonisti in posredno, z vplivnimi glasbenimi prijemi. Vendarle so zares globalno na potek sodobne glasbe vplivali le Kraftwerk. Ne smemo pozabiti, da so v samih začetkih gostili v svojih vrstah oba člana Neu!, da so večkrat prišli v vadbeni prostor skupine CAN in z njimi igrali, da so v začetku sedemdesetih let izdali tri hudo eksperimentalne plošče, ki so se šele pred nekaj leti ponovno pojavile v CD formatu. Zato pa pripravljajo več nastopov, kjer bodo predstavili prav to zgodnje gradivo, a obenem v največji tajnosti pripravljajo svež album. Tega od njih nismo dobili že celih 12 let, a njihov vpliv na razvoj tehno glasbe je kvečjemu vse večji. Vendar je to že druga zgodba.

Janez Golič

IZBRANA DISKOGRAFIJA

Roedelius: Aquarello (All Saints, 1998)

faust: Wakes Nosferatu (Klangbad, 1998)

Harmonia 76: Tracks And Traces (Rykodisc, 1998)

Različni izvajalci: A Homage To Neu! (Cleopatra, 1998)

Različni izvajalci: CAN - Sacrilege (Mute, 1997)

Space Explosion: Space Explosion (Captain Trip, 1998)