Poparjenci vročega poletja

Debata o albumu poletja 1998 (verjetno tudi leta) je povsem odveč. Več kot jasno je, da je to Hello Nasty. Izpljunila ga je banda preračunljivih židovskih odraslih mulcev Beastie Boys in z umotvorom napolnila baterije številnim kupcem, hkrati pa na rob obupa pognala skupini, ki sta bili vsaka zase prepričani, da ves svet čaka samo na njuni novi plošči. Kje je zanka in kako sta se skupini Garbage in Smashing Pumpkins vanjo ujeli?

Beastie Boys, Garbage in Smashing Pumpkins seveda niso nikoli ustvarjali v istem ringu. Prve imamo za pionirje belega rapa, druge za rahlo zatemnjeno pop skupino, zadnje za cmerave kitarske rockerje. In vendar. Vsaka od teh skupin je imela v ne tako davnem obdobju vsaj 4 milijone kupcev plošč. In medtem ko so lahko Beastie Boys v prvih sedmih dneh od julijskega izida samo v ZDA prodali skoraj 700.000 izvodov Hello Nasty (več, kot se je v prvem tednu prodalo soundtracka Titanic) in do konca meseca že več kot milijon izvodov, so Garbage z novo ploščo Version 2.0 isto število kupcev komajda nabrali (po vsem svetu) v treh mesecih od izida, Smashing Pumpkins pa so od junija, v dveh mesecih torej, našteli nekaj manj kot 500.000 kupcev ploščeAdore. Kaj sta naredili skupini Garbage in Smashing Pumpkins, da sta od sebe odvrnili tako veliko število fanov? Preprost odgovor bi bil slabi plošči, ampak stvari so vendarle malce globlje.

SMASHING PUMPKINS

Da se Smashing Pumpkins bodisi sovraži bodisi nanje prisega, je staro dejstvo. Detajla, ki sta v starih časih vzbujala sovraštvo do njih, sta bila praviloma dva: največji je bil glasba, mnoge, ki so jo še uspeli prenesti, pa je od priseganja na skupino odvrnil visoki glas vodje skupine Billyja Corgana. A medtem so stari časi minili, tik preden so se čisto zares iztekli, so pred tremi leti Smashing Pumpkins z dvojno ploščo Mellon Collie And The Infinite Sadness dosegli vrh. Z izdatno pomočjo razkošnih videov in številnih singlov se je izšlo ravno tako, kot si je "tiran" Corgan želel, da se prva sedemletna faza (neizpodbitno verjame v življenjske in ustvarjalne faze) v ustvarjanju skupine konča - z uspešno prodajo in hvalospevi. Na živce mu je namreč šlo, da so njegovo skupino dotlej primerjali z grungerji Nirvano, Pearl Jam, Stone Temple Pilots, Soundgarden in drugimi ter ji (tako Corgan v reviji Mojo) niso priznavali umetniških potencialov. Ko je ob izdaji najbolj komercialnega albuma skupine dobil tovrstne pohvale, je Corgan sebi in skupini postavil nov izziv.

Ob tem je treba vedeti, da Corgan skupini že od samih začetkov rad postavlja izzive. Javno. Ali o njih prej razmisli ali razmišlja šele potem, ko jih izreče, ni jasno, odkrito pa priznava, da ga šele javna napoved zaveže k temu, da se zadev v resnici loti. Takrat, po izidu plošče Mellon Collie..., je Corgan napovedal, da je pred skupino nekaj velikih sprememb. V novo fazo naj bi vstopili s povsem drugačnimi ritmi. Dejal je tudi, da ni stoodstotno prepričan, ali bo skupina izzivu, ki ji ga je postavil, sploh sposobna slediti. Zato je dopuščal možnost, da po albumu, ki se je do danes prodal v 4 milijonih izvodov, enostavno razpade. "Mellon Collie... je bila zadnja izjava nas kot rockerskega benda. Smo v tridesetih ali pa se jim približujemo. In ne želimo končati kot nekateri starejši bendi, ki se delajo, da še vedno trdo rockajo. To ni naravno. Ker smo zaslužili dovolj denarja za prihodnost, je zdaj čas, da se glasbi posvetimo s povsem artističnega stališča." Tako je vstop v novo fazo v intervjuju za Mojo dojel bobnar Jimmy Chamberlin, a ga ni dočakal. Med intenzivno promocijsko turnejo za Mellon Collie... je konstantna zloraba trdih drog julija 1996 dobila epilog v prevelikem odmerku in smrti (najetega) klaviaturista Jonathana Melvoina. O nezanimanju skupine za nadaljnje sodelovanje z njim - dejali so, da bi v očeh javnosti izgubili vso umetniško kredibilnost - je Chamberlina obvestil kar menedžment skupine. Odločitev je naletela na nasprotujoče si odmeve, gotovo pa je Smashing Pumpkins najbolj prizadelo negativno stališče nekaterih rockerskih kolegov. Kitarist James Iha je hitel zatrjevati, da bi Smashing Pumpkins zagotovo razpadli, če bi umrl Chamberlin. V isti sapi je priznal, da je bil Chamberlin (čeprav se je kot nadomestek za ritem mašino skupini pridružil zadnji) najboljši glasbenik v skupini in tisti, ki se je v vseh letih delovanja kreativno s Corganom najbolje ujel.

In v takih razmerah so Smashing Pumpkins prišli do točke, ko je bilo treba narediti novo ploščo, Adore. Startna točka za Adore je bilo razpoloženje, ki ga ustvarja elektronska glasba. Corgan je medtem namreč ugotovil, da sta se pristnost in odkritost grunga, ki sta narekovali prvo polovico devetdesetih, nekje izgubili, izpuhteli sta tudi vsa drznost in nevarnost, prostor pa se je odprl preračunljivosti. Vznemirjati ga je začel hip hop, tako da je za MTV izjavil, da ima, ko gleda Missy Eliot, isti občutek, kot ga je preveval, ko je prvič gledal Soundgarden. Poleg tega je Corgan prepričan: "Vedno sem imel dobro vizijo o tem, kako naprej. Dolgo, preden je Nirvana uspela, sem ljudem iz glasbene industrije govoril, da jih tam zunaj čaka številna publika." Preden so šli Smashing Pumpkins snemat Adore, se je Corgan zavedal, da bo šlo za velik preobrat, zavedal se je, da bo prihodnost benda odvisna od tehnologije; od sodelavcev je zahteval, naj v tej elektronski zgodbi sami definirajo svoje vloge.

Rezultati eksperimenta tudi njemu niso bili najbolj jasni, saj je tik, preden je plošča izšla, v intervjuju za MTV ugotovil, da so ustvarili zapleteno ploščo, ki jo najlažje definira s tem, da pove, za kaj na njej ne gre: ne gre za čisto akustiko, ne gre za čisto elektroniko in ne gre za stare Smashing Pumpkins. Še najraje pa se je pohvalil, da gre za glasbo preteklosti, ki je narejena futuristično.

In potem smo dobili Adore in kritiki so jo bolj ali manj raztrgali. Potem je Corgan večkrat ponovil, da je razočaran nad odzivom fanov in kritikov na novi album. Na koncertih, med katerimi je veliko dobrodelnih, naj bi zadnje čase občinstvo celo utrujal z izjavami, da gre po prvencu Gish za najmanj razumljen album Smashing Pumpkins doslej. Zaradi odmevov, ki jih jemlje kot hud neuspeh, je Corgan celo napovedal spremembo načrtov, po katerih bi še letos šli v studio snemat novo ploščo (ta naj bi bila že napisana). Namesto tega se bodo Smashing Pumpkins potrudili vsem dvomljivcem dokazati, da se o novem albumu motijo. Corgan (izjava za New York Times) pribija: "Ne bi se mogel lotiti novega albuma, medtem ko vsi mislijo, da smo s tem pogoreli." Kaj vse nameravajo za to storiti, ni jasno. Medtem koncertni poročevalci trdijo, da Smashing Pumpkins na koncertih še vedno rockajo. Ava Adore je po istih virih (glasbeni časopis na svetovnem spletu Addicted to Noise) pravi trash metal komad.

v okvir:

"O albumu lahko podamo oceno na dva načina: lahko ga ocenimo na podlagi njegove popularnosti, ko izide, torej glede na prodajo, lahko pa ocenimo njegovo težo in pomen za prihodnost." Billy Corgan (One Eye)

GARBAGE

Garbage vidijo nekaj simbolike v dejstvu, da so popolno podobo dobili na dan, ko je ameriška policija v hiši Kurta Cobaina našla njegove raztresene možgane. Priletna moška trojka - Butch Vig, Duke Erikson in Steve Marker - se je namreč s Škotinjo Shirley Manson, bodočo pevko benda, prvič v živo srečala 8. aprila 1994. Pred tem so strički v Madisonu, ameriška država Wisconsin, dolga leta skupaj žurirali kot glasbeniki in delali kot producentje. Vig in Marker si tudi delita lastništvo Smart Studios, v katerih je nastalo veliko pomembnih plošč osemdesetih in devetdesetih. Princip začetnega glasbenega delovanja je bil v luči njihovega današnjega populistično usmerjenega ustvarjanja nepojmljivo radikalen: nobeden od komadov ni smel biti dolg minuto ali več, v njem je bila zapovedana občutna sprememba v tempu, posneti pa ga je bilo treba manj kot v uri.

Ko so enkrat začeli resno iskati žensko, ki bi odpela tisto, kar so od leta 1993 skladali za Garbage (tokrat je bila največja radikalnost njihovega početja ta, da naj bi si mislili, kako njihove glasbe v živo na odru ne bi bilo mogoče odigrati), so na MTV videli Shirley Manson v videu njene druge skupine Angelfish. Poklicali so jo čez morje in punca je res šla preverit položaj. V tretje gre rado, je rekla - in družno so ugotovili, da bo publika morala poskrbeti za steljo iz rožic.

Najprej je završalo v alternativi, kjer si je Butch Vig s številnimi pomembnimi produkcijami ustvaril ime. Bobnarju skupine Garbage ni bilo nikoli težko (tako zatrjuje tudi v reviji Modern Drumer) priznati, da je v prvi vrsti producent, ki se rad vrti okrog mešalne mize, išče izhode iz zavozlanih poti produkcije in se posveča pisanju pesmi, potem šele pride na vrsto njegova bobnarska žilica. Nenazadnje je z delom s številnimi alternativnimi skupinami in pri neodvisnih založbah (Touch And Go, Sub Pop, Slash, Twin Tone) definiral, kako naj bi zvenel rock devetdesetih. Zares mu je to sicer uspelo šele s ploščo Nevermind skupine Nirvana, čeprav je tudi pred tem uspešno sodeloval z mnogimi pomembnimi glasbeniki. Pogum za ustanovitev lastne skupine so mu med drugim vlivali studijski spodrsljaji Killdozer, Sonic Youth, Die Kreuzen, Cosmic Psychos, Fluid in Soul Asylum. In mnogi, ki so poznali te skupine in njegovo delo, so le stežka dočakali odgovor na vprašanje, s čim bo postregel maček, ki pozna vse mogoče studijske trike.

Ko je istoimenski prvenec Garbage izšel, je bil marsikdo iz alternative razočaran nad britanskim prizvokom skupine, nad šibkimi rockerskimi vložki in prevladujočim popom, ki je gradil na vse popularnejši elektroniki. A to ni veljalo za 4 milijone kupcev plošče, ki so padli na kolena pred inteligentno konstrukcijo kolaža semplov, hiperprodukcijo in depresivno močnim glasom Shirley, ki ves čas bolj kot poje recitira morbidnosti. In so skupino bogato nagradili z obiskovanjem koncertov. Garbage so si zlahka privoščili več kot leto in pol odrskega razkazovanja po vsem svetu.

Medtem ko je bil prvenec ob prihodu Shirley Manson v skupino bolj ali manj že pripravljen, med sabo pa se fantje in dekle niso poznali tako dobro, da bi na snemanju enakovredno sodelovali, je za Version 2.0 Otočanka prispevala mnogo več zamisli. Za povrh so se tokrat po večmesečnem snemanju glasbe (semplov) za finiš igrali z računalnikom, za katerega so na MTV priznali, da jih je na začetku spravljal v obup, a ko so spoznali, kako številne in bogate možnosti različnih kombinacij jim nudi, so ga vzljubili. Treba je priznati, da so Garbage - če so s "kitarsko alternativnostjo" na prvencu koga še uspeli vreči na finto - z novo ploščo Version 2.0 razgrnili karte in jasno pokazali, da je v njih zanemarljivi ščepec rocka in da jih zanimajo zgolj velike sladkosti pop ikon. Veliko je k njihovi novi, precej bolj plesni, celo diskoidni podobi prispevala prerojena (poročena) sovražnica same sebe - Shirley Manson, dekle, ki javno razgalja dolgoletne komplekse o lepoti in priljubljenosti, v katerih resničnost in intenzivnost je vedno težje verjeti. V konfuziji elektronike je prostor neopazno našel celo bobnar Clyde Stubblefield, v katerega je Vig do ušes zatreskan vse od igranja z Jamesom Brownom. Kljub skrbnim načrtom in dolgotrajnemu delu za novi album se tik pred izidom plošče Shirley Manson za Select Magazine ni mogla odločiti, kako novo ploščo Garbage jasno definirati: "V primerjavi s prvencem je precej bolj lahkotna, bolj organska, a hkrati tudi bolj elektronska."

Čeprav za Garbage kritiški in prodajni odzivi na ploščo niso zadovoljivi, skupina o tem javno ne govori odkrito. Po nastopih na številnih evropskih festivalih in medtem, ko njihova plošča prave publike še ni našla, so bili avgusta zaposleni predvsem z razmišljanjem o naslednjem singlu z nje, o naslednjem videu in drugih potrebnih korakih za pospešitev prodaje albuma, septembra pa je na vrsti ameriška turneja z GVSB. Prikrito agonijo je mogoče razumeti, če posvetimo pozornost izjavam pred izidom Version 2.0, ko so v intervjujih brez pomislekov izražali pričakovanja o ponovitvi uspeha, ki so ga dosegli s prvencem, medtem ko so predstavniki njihove založbe Mashroom za Music Business International izjavili, da pričakujejo še enkrat večjo prodajo. Zato zdaj nimajo druge izbire, kot da skušajo - podobno kot Smashing Pumpkins - publiko z nenehnim opozarjanjem na novi izdelek spraviti k pameti; medijem pa skupina zatrjuje, kako upa, da bo v treh letih, počasi, a zanesljivo, vendarle prilezla do meja, ki jih je postavil prvenec.

SREČANJA

Skupini Garbage in Smashing Pumpkins sta se v glasbenih karierah precejkrat srečali. Za let v Evropo na podelitev nagrad evropske MTV sta nekoč najeli letalo Chicago Bullsov. Butch Vig je produciral prvi dve plošči Smashing Pumpkins, Gish in Siamese Dream. Na koncertih sta se skupini srečali neštetokrat, leta 1996 sta bili tudi na skupni turneji. Med snemanjem novih plošč sta se obe srečevali z novimi glasbenimi tehnologijami. In to poletje se zaradi novih plošč srečujeta v medijih. Novinarji ugotavljajo, da albuma Version 2.0 in Adore nista tako dobra in uspešna, kot bi si želeli in pričakovali. V istih medijih poročajo o tem, kako so svet obnoreli Beastie Boys. Očitno je, da so znali preračunljivi židovski odrasli mulci najbolje ujeti zvoke tega trenutka.

Viva