Beastie Boys

Živijo, gravž!!!

Ultimativni cilj vsake ambiciozne glasbene zasedbe ali posameznika je verjetno prepoznavnost. Prodaja plošč, vrtenje po radijskih valovih in v televizijskih škatlah, intervjuji za Rolling Stone, Q, Spin, Vibe in Musko, koncerti pred tisočglavimi množicami, najstnice (in najstniki) v backstageu - vse to je sicer kul in del posla, ampak šteje le prepoznavnost, jasen identifikacijski moment v glavi nespecializiranega (to je nefana in nekritika) poslušalca, ki mimogrede sliši košček komada in mu je takoj jasno, za koga gre.

V zadnjih desetih, petnajstih letih, ko je število novih zasedb, slogov in izdanih plošč šlo čez vse meje, so le redke skupine, ki so se za več kot tri mesece dvignile nad povprečje, še manj je tistih, ki so dosegle na začetku omenjeni cilj - prepoznavnost. Beastie Boys so v teh razglabljanjih še prav poseben fenomen: čeprav so slog spreminjali iz plošče v ploščo, je dandanes njihova glasba ena najbolj prepoznavnih sploh. Privoščimo si malo bolj podroben pogled na pot, ki jih je pripeljala od pubertetniških punkovskih poskusov do zrelih in spoštovanih muzikantov.

NA ZAČETKU JE BIL … PUNK!

Čas in prostor, koder so trije židovski srednjerazredni pobje adolescirali, sta bila pravzaprav idealna za raziskujoče življenjsko obdobje: prelom sedemdesetih v osemdeseta je glasbeno s sabo prinesel dve divji zadevi. Mladi Angleži so nažigali po kitarah (in manj so znali, bolj luštno se jim je zdelo), nosili so irokeze v laseh ter bedže in varnostne zaponke na spranih in strganih kavbojkah. Bili so provokatorji, uporniki proti establishmentu in proti zablodelemu art in pop rocku, ki se je hudo oddaljil od potrebne ostrine. Na drugi strani Atlantika so črni mulci začeli priklapljati zvočne sisteme na javno razsvetljavo, pervertirali so disko komade, na starih ploščah so iskali break beate, ki so jih potem miksali v neskončne žurerske poskočnice. Bili so provokatorji, uporniki proti establishmentu in proti nakičenemu in nadrealnemu disku, temu plastičnemu pankrtu sočnega funka. Če si bil takrat mlad in odprte glave, za nameček pa doma v New Yorku, si lahko zgodnje večere preživljal v legendarnem punkovskem leglu CBGB, nadaljevanje noči pa v Negrilu, Roxyju ali katerem drugem celonočnem hiphoperskem klubu. V to dvojno kreativno eksplozijo so se ujeli tudi Mike D (Mike Diamond, 1966), MCA (Adam Yauch, 1965) inAd-Rock (Adam Horowitz, 1967). Diamond in Yauch sta ustanovila skupino Beastie Boys skupaj z bobnarko Kate Schellenbach in s kitaristom Johnom Berryjem leta 1981. Prvič so igrali na praznovanju Yauchevega sedemnajstega rojstnega dneva, potem pa so se preselili v newyorške underground klube. Največ, kar so Beastieji v tej postavi dosegli, je bilo ogrevanje pred (takrat) bolj znanimi Bad Brains na nekaj koncertih v Velikem jabolku, sicer pa so do konca leta 1983 izdali EP Pollywog Stew, trikrat razpadli, Johna Berryja zamenjali z Adamom Horowitzem, za Schellenbachovo (ki je potem ustanovila skupino Luscious Jackson) pa niti niso iskali zamenjave, ampak se je za bobne usedel kar Mike D. Obnovljena skupina je kaj kmalu izdala še singel Cookie Puss, ki je nastal iz posnetega zafrkantskega telefonskega klica v tovarno sladoledov in je bil njihov prvi večji korak proti rapu.

DIAMANT SREČA RUBINA

Rick Rubin je bil doma iz - za New York - predmestnega Long Islanda in je v začetku osemdesetih na newyorški univerzi študiral film. Poleg tega je bil fan AC/DC, Teda Nuggenta in Aerosmith, črni pol osebnosti pa je začel prihajati do izraza, ko je Rick prvič slišal Run-DMC. Kmalu je postal eden redkih belih obrazov v klubih z novo črno godbo in prvi belec, ki je vstopil v insiderski svet kreatorjev novega gibanja. V klubu Negril se je srečal in spoprijateljil z didžejem Jazzyjem Jayem, ki ga je vpeljal v misterije muzične produkcije. Rubin je kmalu zatem ustanovil založbo Def Jam, katere sedež je bil kar v njegovi študentski sobi. V pohodih po nočnih klubih je spoznal tudi hiperaktivnega promoterja rapperskih koncertnih dogodkov Russlla Simmonsa, ki je kmalu postal Rubinov enakovreden partner v založniškem poslu. Delo sta si pametno razdelila: Simmons, ki je poznal vse in vsakogar na hip hop sceni, je oprezal za novimi talenti, se z njimi pogajal in skrbel za medijsko promocijo, Rubin pa je skrbel za produkcijo in stike z distribucijskimi oddelki večjih založb. Rubin in Simmons sta bila duo fantastikus: iz nič sta v slabem letu zletela pod sam vrh prodajnih lestvic. Jasno, z imeni, kot sta Run-DMC in LL Cool J, si bil takrat car. Pravi preboj Def Jama in hip hopa v ameriški mainstream pa je vendarle prišel s skupino Beastie Boys, ki je leta 1985 podpisala pogodbo z Def Jamom. Rubin je z Beastie Boys najprej posnel singel She’s On It, ki je bil podložen s semplom Back In Black skupine AC/DC. She’s On It je dvignil dovolj prahu, da so lahko Beastie Boys nastopali kot predskupina na Madonnini turneji Virgin Tour. Občinstvo so spravljali v zadrego s profanostmi in prostaškostjo, poplačani so bili s hladnim odzivom in predčasnim koncem turnejskih nastopov. Prav zato je bil boom plošče Licensed To Ill leta 1986 nepričakovan: kljub kritiškemu razsipanju ter akcijam konservativnih skupin je šla plošča za med, saj so je v prvih šestih tednih prodali več kot 750.000 izvodov. Licensed To Ill je bila najbolje prodajana rapperska plošča osemdesetih, to so nekateri izkoristili kot napad na trio, češ da so kulturni pirati, ki jemljejo iz črne kulture in se z njo okoriščajo, ker je bela publika, ki kupuje plošče, pač bolj dojemljiva za bele izvajalce. Kakor koli že, Licensed To Ill je utelešenje Rubinovega producentskega potenciala, saj mu je skoznjo v hip hop uspelo vpeljati čvrstejšo strukturo pesmi in rockovske elemente, Beastieji pa so s provokativnim vedenjem in pubertetniškim “seksat-bruhat-noge lom’t” odnosom do sveta pridobili močno fanovsko bazo, s komadom "You Gotta Fight For Your Right (To Party)” pa častno mesto v arsenalu žurerskih komadov. Po kontroverzni in zelo uspešni ameriški turneji so prišli fantje na Def Jam in zahtevali zasluženo plačilo. Rubin jim ni hotel plačati zahtevanega zneska, češ da je za njihov uspeh tako zaslužen on in da bo iz ostanka materiala izdal njihovo drugo ploščo. Zgodba je dobila epilog na sodišču, Beastieji so dobili svoje, skupne poti z Rickom Rubinom pa je tukaj konec. Rubin se je kasneje spričkal tudi z Russllom Simmonsom in ustanovil novo založbo, Def American, zdaj znano pod imenom American Recordings. Ampak nas bolj kot ta zanima druga zgodba…

MALA PRODAJALNA ZVOČNIH SLADKORČKOV

Beastie Boys so po sodnih peripetijah z Rubinom pospravili malhe in se preselili v sončno Kalifornijo. Glede na fascinantne prodajne rezultate prvenca niso imeli prevelikih težav pri iskanju novega založnika za glasbene umotvore. In res, kaj kmalu so našli skupni jezik z založbo Capitol. Več težav je bilo z iskanjem pravega producenta, saj so fantje sicer imeli veliko glasbenih zamisli, bili pa so bolj slabo poučeni o zvoku, samplih, dinamiki komadov in plošče, saj je te zadeve pri prvencu nadzoroval Rubin. Ampak če človek hodi po Kaliforniji z odprtimi očmi in ušesi, ni vrag, da ne bi naletel tudi na kakšnega simpatičnega producenta po lastni meri. In ker so Beastie Boys trio, so si našli producenta, ki jim je lahko (vsaj) številčno pariral. Matt Dike, John King in Mike Simpson so bili hip hopovski friki, ki so v kleti skupaj zlagali bolj abstraktne in kreativne ritme. Nadeli so si ime Dust Brothers in začeli iskati založbo, namesto nje pa so našli Beastie Boys, ki so jih prepričali, naj pripravljeno gradivo raje uporabijo kot osnovo za njihovo novo ploščo. Tako je leta 1989 nastal in izšel drugi album skupine Beastie Boys, Paul’s Boutique. Zadeva skorajda ne bi mogla biti bolj drugačna od Licensed To Ill, kakor je, saj so edini vezni element prepoznavni vokali Mika D-ja, MCA-ja in AdRocka. Retro-funk-psihedelija in bizarne rimarije Pavlove štacune se v glasbenih trgovinah niso preveč dobro obnesle, prodajno edini omembe vreden singel "Hey Ladies” pa je priplezal na samo 36 mesto Billboarda. Drugače je bilo z glasbenimi posvečenci, saj je kritiška srenja tudi v najuglednejših medijih Paul’s Boutique nedeljeno dodeljevala najvišje ocene. Rezultat med kritiki in publiko je bil tako po dveh albumih 1 : 1, za skupino pa je bilo najpomembnejše - in verjetno odločilno za nadaljevanje kariere - to, da jih kritiki in glasbena industrija niso več obravnavali kot polsposobne mulce, ki se igrajo bend, ampak kot resne in sposobne glasbenike. Z mnogimi glasbenimi in besedilnimi referencami na pop kulturo se je Paul’s Boutique v spomin usidral kot primerek duhovitega, zanimivega in dobro sproduciranega hip hop albuma. K temu je poleg Dust Brothers in Beastie Boys z nekaj producentskimi nasveti prispeval tudi njihov novi studijski prijatelj, Mario Caldato Jr., mož, ki bo od tod naprej skrbel za zvočno podobo beastijalnih izdelkov.

KONTROLA MOŽGANSKIH VIJUG

Beastie Boys po Paul’s Boutique niso držali križem rok, ampak so dejavnost iz glasbeniške začeli razširjati še na druga področja. V Los Angelesu so odkupili staro skladišče in v njem uredili studio G-Son, ki je bil več kot samo to. Poleg klasičnih studijskih prostorov - zvočne komore in snemalnice - so fantje postavili še klančino za skejtanje, priročno košarkarsko igrišče in nekaj pisarn, v katere so kmalu naselili novoustanovljeno založbo Grand Royal. Naslednja plošča, Check Your Head, je leta 1992 izšla pri Grand Royal, distribucijo izdelkov te založbe (poleg Beastie Boys takrat še Luscious Jackson in DJ Hurricane, zdaj pa je število zasedb že kar obširno) je prevzel Capitol. Beastie Boys so za snemanje Check Your Head uporabili popolnoma drugačno tehniko, kot pri produkciji Paul’s Boutique, saj so namesto številnih semplov in elektronsko generiranih ritmov in zvokov spet prijeli v roke prave, klasične rockovske inštrumente. Da pa je zadeva le imela kanček funkovskega appeala, so poskrbeli tolkalec Eric Bobo, gramofonar DJ Hurricane in klaviaturist Money Mark. Na prihod slednjega je vezana tudi zanimiva anekdota: Ko je bil studio G-Son v fazi obnove, je bilo potrebno popraviti vrata v snemalnico, ki se niso dala zapreti. Popravilo je izvajal bradat mizar v zgodnjih tridesetih letih. Ko je popravil vrata, je začel iskati koga, s katerim bi se dogovoril za način plačila. Naletel je na Adama Yaucha, ki mu je cekine odštel kar na roke in z njim še malo poklepetal. Beseda je dala besedo, Mizar je povedal, da ga kličejo Money Mark in da poleg tišlarije obvlada tudi klaviature, Yauch pa ga je povabil na večerni koncert Beastie Boys v majhen losangeleški klub. Drugo je zgodovina. Kakor koli že, Check Your Head predstavlja Beastijevsko vrnitev k punkovsko hardkorovskim koreninam. Kritika ga ni pozdravila tako huronsko kot predhodnika, je pa zato Check Your Head kljub glasbeni trdoti in ostrini prilezel med Top 10. Bolj kot na rapovskih so ga vrteli na študentskih in alternativnih radijskih postajah, največji hiti so bili "Jimmy James”, “Pass The Mic” in “So Whatcha Want”, ki igra kar pomembno vlogo v filmu Pred dežjem našega nekdanjega rojaka Milčeta Mančevskega. Klasična instrumentalistična forma se je Beastijem zdela primerna za odrske nastope, zato so večino leta 1992 preživeli na turnejah po vsem svetu, po vrnitvi domov pa so se takoj zatekli v drugi dom, studio G-Son, in posneli vse, kar jim je prišlo na misel med koncertnim turanjem.

ĐES’ BOLAN! (WHERE ARE YOU, ILL!)

Osnovni material za naslednjo ploščo Beastie Boys je bil torej posnet že v začetku leta 1993, vendar so si Beastie Boys pred izdajo pametno vzeli nekaj časa. Mike D je začel razmišljati bolj poslovno, saj je vodil posle založbe Grand Royal, poleg tega je nekaj denarja vložil tudi v modno linijo X-Large. Adam Yauch je odšel v Tibet, kjer se je seznanil z budizmom in postal nadvse aktiven član gibanja za osvoboditev Tibeta izpod kitajske oblasti, Horowitz pa je, bolj za šalo kot zares, odigral nekaj manjših filmskih vlog. V letu medenja novih posnetkov je nastala tudi strategija promocije nove plošče, ki se je izkazala za modro, premišljeno in zelo uspešno. V začetku leta 1994 so Beastie Boys najprej spihali prah s starih posnetkov, ki so jih pred Def Jamovskim bumom izdali pri neodvisni založbi Rat Cage. Dodali so jim še neobjavljene punk štikle in vse skupaj lično zapakirali v disk z imenom Some Old Bullshit. Kmalu zatem so se dogovorili, da bodo skupaj s Smashing Pumpkins headlinerji najbolj znanega rockovskega potujočega festivala Lollapalooza, sledil pa je vizualni strel, briljanten video spot za komad Sabotage, posnet kot najavna špica policajskih TV serij iz sedemdesetih. Junija je nato izšel album Ill Communication, ki je zvočno nadaljevanje plošče Check Your Head z nekaj psihedeličnimi izleti v poduhovljen svet tibetanskih budistov in z bravurozami klaviaturista Money Marka in tolkalca Erica Boba. Ill Communication je debitiral na prvem mestu Billboardove lestvice, singla Sabotage in Sure Shot pa sta prodajne številke potisnila močno čez mejo ameriške dvojne platine (2.000.000 prodanih izvodov), poleg tega je album navdušil tudi kritiška ušesa. Beastie Boys so s četrtim albumom dobili krila tudi na Japonskem in v Evropi, kjer so se zanje bolj kot tisti, ki so jih poslušali od začetka, zagreli mlečnozobi predstavniki skatersko/snowborderske provenience. Takrat smo jih imeli priložnost v živo videti tudi v Ljubljani, kjer so v prepričljivem odrskem nastopu pokazali vse tri obraze glasbenega ustvarjanja: dinamično, energično in poskočno rappanje, headbangersko kitariranje in onstransko psihedelično bluzenje. Večer je bil lep.

INKUBACIJSKI ČAS

Po nadvse uspešnem in napornem obdobju s ploščo Ill Communication so se fantje malo razpustili in se prepustili osebnim dejavnostim, poslovnim in družinskim. Da pa ne bi pozabili, kako se dela muzika, so leta 1996 izdali dva diametralno nasprotna si projekta. Hardkorovsko nažiganje so zabeležili na EP Aglio E Olio, instrumentalno soul jazzovsko funk kolekcijo pa na The In Sound From Way Out. Istega leta je Adam Yauch organiziral dvodnevni festival v podporo gibanju za osvoboditev Tibeta. Z udeležbo so festival podprle številne skupine in izvajalci s samega vrha popularnoglasbenega dogajanja. Beastie Boys pa so poleg losangeleškega studia postavili še vzhodnoobalno bazo, studio Dungeon, ki je dve nadstropji pod zemljo in v katerem ni ničesar, kar bi lahko zmotilo glasbeno koncentracijo, bojda nimajo niti telefonov, skratka nič. In potem, ko je človek nekaj čez trideset, ko si poslovno in zasebno uredi življenje, ko mu ne manjka nič več, se usede s starimi frendi, malce poklepetajo - in začnejo delati novo ploščo.

FANTJE MISLIJO RESNO…

…konzumenti pa tudi. 681.500 prodanih izvodov v prvem tednu prodaje v Ameriki. Šest tednov na vrhu lestvice je ameriško številko do konca redakcije povzdignilo na dobra dva milijona. Poleg tega je nova plošča Hello Nasty ob izidu pobrala trofeje na prodajnih lestvicah v Angliji, Nemčiji, Avstraliji, Švici ter na Nizozemskem, Švedskem in Novi Zelandiji. Za promocijo plošče so fantje dva tedna pred izidom na prodajnih TV kanalih vrteli parodične desetminutne kakor-Top Shop spote, kjer si lahko po telefonu 1-800 BSTE naročil ploščo, ki ti jo je poštar dostavil na dan izida. Temperaturo so dvigovali tudi s postopnim objavljanjem komadov na internetni domači strani in s številnimi govoricami, ki so jih nekateri jemali silno resno (tudi tisto, da so spot za prvi singel “Intergalactic” posneli v vesolju, na pravi vesoljski ladji). Eksperimentalne break beat frike so dobili na svojo stran z angažiranjem novega didžeja, Mixmastra Mika, ki je znan po delu v džokejskih super grupah Serial Wax Killers in Invisibl Scratch Piklz. Hello Nasty je zvočni kolaž hip hopovskih old school ritmov in plastičnih, vesoljskih in sploh čudnih zvokov, na katere je Mixmaster Mike naložil še scratcharske vragolije in efekte. Potek delanja komadov je bil zelo čuden. Pot do komada “The Grasshopper Unit (Keep Movin’)” je bila takale: Adam Yauch se je v stanovanju igral z majhno klaviaturo Casio, ki jo je priklopil na sempler z ritem mašino, malce obdelal zvok, vse skupaj posnel na kaseto in odnesel v studio. Čez ta posnetek so odigrali bobne, čez mešanico pa še kitare. Po prvem miksu so posneli še bas (!), določili, kaj bo kitica in kaj refren, napisali besedilo, ga odrappali in čisto na koncu oplemenitili še s scratchi. Koncept albuma je torej takšen: živi instrumenti + semplerji + ritem mašine + efekti + rap + scratchi. To se tudi sliši, saj je Hello Nasty konglomerat vsega, kar so Beastie Boys posneli do sedaj. Hello Nasty je njihova najmanj koherenta plošča, ampak je verjetno tudi najbolj zabavna, še posebej za producentske frike, ki se bodo spraševali o izvoru mnogih čudnih zvokov.

Prav mogoče je, da vam Beastie Boys niso všeč. Mogoče so vam bili včasih všeč, pa vam zdaj niso več. Možno je tudi, da jih do zdaj niste mogli prenašati, z novo ploščo pa so vam kar nekako zlezli v uho. In, ja, čisto mogoče je, da vam bodo Beastie Boys postali všeč šele čez tri ali štiri ploščke, ki jih bodo posneli. Le kdo bi vedel, kaj si bodo še izmislili. Toda eno je zagotovo: Beastie Boys so prepoznavni. In to je to, kar šteje.

Napo-Lee-Tano

BEASTIE BOYS

Hello Nasty

(Grand Royal/Capitol/Dallas, 1998)

Belec si je najprej prilastil rock'n'roll črnega človeka, trideset let pozneje pa še njegov rap. Beastie Boys so bili tisti, na katere se je v rapu čakalo. Beli, mladi, povrh simpatični. Nihče pa ne more, ne sme reči, da v rapu in za rap niso storili veliko dobrega. Najprej so prispevali k njegovemu priznanju, nato so mu razširili slogovne, celo žanrske možnosti. Sedaj, petnajst let potem, ko so objeli rap, so ti trije novomeščani dovolj močni, da se javno, z znatnim odmevom borijo za tibetansko stvar. Prav daleč so prispeli, ti fantje, sprva le gobčneži, s pivom v roki oboroženi Rubinovi varovanci in nekaj let pred tem le drugoligaški hard core punkerji. Na naslednika ultra mega uspešne Ill Communication je bilo čakati dobra štiri leta. Ta čas so zapolnili: javno delovanje, objava zgoščenke uspešnic in zbirke instrumentalov, konec koncev tudi neskončno ponavljanje video spota Sabotage. Hello Nasty na površju izpolnjuje pričakovanja - dvaindvajset novih zapisov, nova intergalaktična zvijača, drugačen zvok, nova zabava na obzorju, nova turneja v podporo ... konec koncev, številni fani so jih pogrešali. Ampak tam, kjer je bil Paul's Boutique negotov korak k drugačnemu, resnično novemu, Check Your Head drzno in odločno odkrivanje nove identitete - dejansko prava prelomnica, Ill Communication pa trdovraten, žilav album, ki je nadvse zasluženo pobral nagrade za minulo delo, je Hello Nasty veren, dostojen in pošten album, ki vendarle le ponavlja zmagovalno formulo. Kot rečeno, številni oboževalci so jih pogrešali. Toda Beastie Boys so bend, ki je do sedaj domiselno in navdahnjeno vedno znova odkrival nove zvijače, tokrat pa obnavlja stare z občutno bolj proti popu usmerjenim zvokom. Tega do sedaj nikoli niso izrecno potrebovali - in kot je slišati na Hello Nasty, jim to niti ne leži. In vendar, če pomislimo: The Rolling Stones lastno formulo in ikonografijo reciklirajo vsaj dobrih dvajset let, zakaj tega potemtakem ne bi dovolili tudi Beastie Boys. Pravzaprav jim že privoščim, le menim, da je še prezgodaj. Remote Control, Song For The Man, Sneakin' Out The Hospital, Flowin' Prose, Can't, Won't, Don't Stop, Electrify - vse po vrsti solidne, več kot dobre rap in rock skladbe, toda pogrešajo pravo notranje vzburjenje. In, ja, ne manjka niti posodobljenja, vsaditve elektronskih prijemov, toda kaj, ko album zveni enolično, že slišano, da ne rečem utrujeno, in ko je edini pravi adut Lee Scratch Perry, ki odpoje Dr. Lee, PhD - in na srečo tik pred koncem dvigne krivuljo vznemirljivosti poslušanja do tistega znosnega zlatega povprečja. Vendarle, ko se navdih začne prevešati v suhoparno ponavljanje formule, je čas pravšnji za premislek.

Terens Štader