Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Jure Matičič

Coldcut

Urbane beatnološko waxološko manipulativne nindže

"From (un)easy (b)listening to future - retro space junk, 100% real samples (contains no original artists)."

Duo Coldcut sta Matt Black in Jonathon More, citat pa prihaja z naslovnice njune zadnje plošče Let Us Play. Album je izšel lani, deset let po izidu njunega prvega EP-ja. Coldcut sta izvirna scratch’n’mix maestra, sampling obsedenca, zavedna naravovarstvenika in lastnika ene najboljših neodvisnih založb - Ninja Tune.

Njuni glasbeni začetki sodijo v osemdeseta, oba sta bila redna gosta na takratnih underground zabavah. Didžejala sta po klubih in rejvih (Flim Flam, Bazooka Joe’s, Meltdown, Back To Basics, The Big Chill ...) in si ustvarila globoke korenine na londonski dance sceni. Spoznala sta se v Reckless Records, kultni trgovini, ki je prodajala, seveda, vinile. Njuna prva skupna priložnost za didžejanje je prišla na piratski radijski postaji Network 21, sodelovanje in obojestransko zanimanje za miksanje in scratchanje pa je januarja leta 1987 obrodilo prve sadove: komad “Say Kids, What Time Is It?”. Ta mešanica hip hopa in housa naj bi bil prvi britanski didžejevski komad v celoti narejen iz semplov. Originalna vinilna izdaja je trenutno vredna okoli osemdeset angleških funtov. Sledili so še komadi: "That Gready Beat", "Kick Out The James" in "Beats in Pieces", semplan komad, narejen na osnovi breakbeata, ki sta ga ukradla pri Led Zeppelinih. Prvi album What’s That Noise za založbo Big Life je dosegel srebrno naklado, to je avtomatično vodilo k temu, da sta bila Coldcut kmalu zelo iskan producentski in remiksarski duo.

Največje razsežnosti sta dosegala posredno s produciranjem različnih popularnih izvajalcev. Z njuno pomočjo je založba Big Life lansirala kariero Lise Stansfield (People Hold On) in Yazz (Doctorin’ The House), Coldcut pa sta sodelovala (in remiksala) še s celo vrsto glasbenikov: Jamesom Brownom, Elvisom Costellom, The Fall, Queen Latifah, The Orb, Black Radical, Youssoujem N’Dourjem, Boo Yaa Tribe, Blondie, The Black Sheep ... Njun najslavnejši - nagrajen z DMX nagrado za najboljši miks leta 1998 - je remiks komada “Paid In Full”, ki sta ga napisala Eric B in Rakim.

Delovanje sta razširila na skoraj vsa glasbena področja, saj sta snemala celo džingle in konice za televizijske in radijske postaje, hkrati pa že od leta 1987 vodita tedensko radijsko oddajo na KISS FM. Kiss je nekdanja piratska postaja, ki se je medtem legalizirala, Coldcut pa London in okolico vsako soboto ponoči bombardirata z eklektičnim glasbenim okusom. Oddaja je bila celo nominirana za prestižno Sony Radio Award.

Coldcut sta se vseskozi posluževala taktike DIY (do it yourself) in mentalitete, ki je narekovala glasbeno neodvisnost. Ravno na tem področju sta imela kasneje tudi največ težav. Leta 1994 sta za izdajo albuma Philosophy prestopila k založbi Arista, kjer pa novemu vodstvu album ni bil všeč. Sledili so pravniški prepiri, zaradi katerih nekaj let nista smela uporabljati imena Coldcut. Med tem časom sta delovala pod različnimi psevdonimi in se posvečala lastni neodvisni založbi Ninja Tune. Veliki povratek sta naredila že leta 1995 s kompilacijo Journeys by DJ "70 Minutes Of Madness", ki je na novo definirala pojem miksanega cedeja. Miksala sta vse od Mantronixa, naslovne teme Doctor Whoja, pa do Photeka.

Ninja Tune je bila ustanovljena leta 1991, danes velja za eno najboljših neodvisnih underground založb. Primerjajo jo z Warp, Rephlex, Wall Of Sound in s podobnimi samostojnimi dance založbami, vendar se Ninja Tune posveča značilnemu zvoku in podobi. Zaledje ima v stalni publiki, ki uživa v mešanici eksperimentalnega in abstraktnega hip hopa, breakbeatov, scratchanja, miksanja in elektronike. Pri Ninja Tune so se rojevali začetki tiste zvrsti, ki so jo kasneje poimenovali trip hop, predvsem pri zgodnjih izdajah DJ Fooda (to sta v resnici Coldcut in Patrick Carpenter).

Ninja Tune je v sedmih letih delovanja prerastla v majhen underground imperij, pod katerega okrilje sodijo producenti, kot so Funky Porcini, The Herbaliser, DJ Vadim, Up, Bustle in Out, 9 Lazy 9, London Funk All Stars, z založbo pa so sodelovali še Luke Vibert, Ashley Beedle in Kruder in Dorfmeister. Podzaložbi N Tone in Big Dada sta bili ustanovljeni kasneje, za nadaljnja glasbena raziskovanja in elektronsko eksperimentiranje. Pod N Tone sodijo Journeyman, Neotropic, Hex, Bogus Order, Big Dada pa je namenjena norim igračkanjem, ki jih izvajajo Luke Vibert (kot Plug in Wagon Christ), Asylum, Str8jakit Bandit in New Flesh. Ninja Tune nudi konstantno dobre izdaje hip hopa, trip hopa, drum’n’bassa in različnih funky mešanic, ki so povečini prijetno zmedene in mračne.

Poleg glasbenih dejavnosti so pri Ninja Tune razvili tudi oddelek, ki skrbi za vizualno podobo založbe. Oddelek Hex sodeluje pri pripravi CD-ROM-ov, videov, vizualnih delov klubskih nastopov ter pri interaktivnem miksanju video posnetkov in glasbe. Hex je v grobem nastal že leta 1988, s sodelovanjem Coldcuta in art hekerjev Milesa Vismana in Roba Pepperella, z namenom, da bi raziskovali nove možnosti za povezavo med glasbo in podobami. Za galerijo modernih umetnosti v Glasgowu in Londonu so naredili nekakšno interaktivno DJ/VJ (disc jockey/video jockey) konzolo, njihovo eksperimentiranje pa je prišlo že tako daleč (pridružil se je še Stuart Waren-Hill in ustanovil Hextatic), da lahko audio semple povežejo z video podobami in jih projicirajo naprej. Vsaka vizualna podoba ima tako glasbeni ekvivalent in obratno. Ko gresta Coldcut v studio, je vedno prisotna tudi vizualna sekcija, ki tesno sodeluje pri glasbenem ustvarjanju.

Coldcut na izdajah ne ponujata le neverjetno funky in eklektične glasbene mešanice. CD verzije njunih izdelkov hkrati vsebujejo tudi CD-ROM ali Enhanced CD, na katerem so informacije o glasbi, o njenem namenu ter glasbeni videi. Uvedla sta tudi pojem video remiksa. Na zadnjih singlih (More Beats in Piecet in Timber) so poleg številnih glasbenih remiksov tudi videi, ki so jih predelali različni vizualni umetniki. Album Let Us Play in priloženi CD-ROM vsebujeta še dodatna presenečenja, različne manipulativne igre in celo Ninja kviz. Najbolj domiselna naprava je vsekakor My Little Funkit, kjer lahko iz semplov, ki so bili uporabljeni na albumu, ustvarjamo svoje komade kar na računalniku. Končni cilj, kot trdita Coldcut, je, da bi vsako izdajo opremila s tovrstnimi izumi.

Let Us Play je za Coldcut označil začetek drugega desetletja obstoja. K sodelovanju sta pritegnila precej znane goste. Najbolj nepričakovan je nekdanji Dead Kennedy, Jello Biafra, s političnim protestom v komadu "Every Home A Prison", sodelujoči so še Talvin Singh na tablah, Patrick Carpenter, Paul Brook, Jimpster in originalni funky drummer Bernard Purdie. Na album se je uvrstil tudi komad "More Beats in Pieces", ki je sicer remake tistega, ki sta ga izdala pred desetimi leti, le da sta ga pustila remiksati različnim izvajalcem, katerih delo cenita. Originalni komad sta razdelila na semple, vse vzorce posnela na dub plošče, te pa poslala remiksarjem z navodilom, da naj bo miksanje čim bolj podobno didžejanju. Originalni komad je bil namreč narejen le z rabo gramofonov in traku, na katerega sta posnela podlago.

Matt in Jonathon kljub vsem dolžnostim, ki jih imata pri vodenju založbe, ostajata didžeja. V klubu The Blue Note sta do nedavnega z gostujočimi didžeji vodila tedenske večere z imenom Stealth. Mnogi trdijo, da je bil Stealth najboljši klubski večer v Londonu. Sedaj ga je - zaradi zaprtja Blue Nota - nadomestil drugačen tematski večer z imenom Funkungfusion, ki ga je spremljala izdaja nove istoimenske kompilacije Ninja Tune in N Tone. Ninja ostaja najboljša, Coldcut pa sta sposobna v eni noči nastopiti na elektronski zabavi in na jazzovskem festivalu.

Jure Matičič