Postrock or what?

V (kon)fuziji slogov so se glasbeni kritiki na zahodu že trdno oprijeli oznake postrock. Začelo se je povsem nedolžno, z zapisom Simona Reynoldsa, ki se je trudil pod eno vreči tedaj novoprihajajoče skupine predvsem na Otoku. Ker se predpona post že nekaj časa ni uporabljala (postpunk, postindustrijski rock), je Simon z velikim zamahom ustoličil nič manj in nič več kot postrock.

Mnogi so se izrazu upirali, potem pa so ga v pomanjkanju primernejših oznak le prevzeli. Le da se je v teh nekaj letih položaj v tako imenovanem postrockovskem dogajanju temeljito spremenil. Skupine so razširile okvire, prestopajo še tako široko začrtane meje in termin se je zamajal v samih temeljih. Stvari pa se dogajajo, ne glede na to, kako jih opredeljujejo poklicani.

V lovu za čikaškim glasbenikom in producentom Johnom McEntirom, ki je v zadnjih letih vse bolj cenjen, mi je le uspel veliki met. Tortoise so se nam najbliže predstavili v živo junija v avstrijskem Gradcu. Za povrh sem pred mikrofon uspel spraviti še drugega multiinstrumentalista v skupini, Johna Herndona.

Nekaj časa sem taktično slepomišil, spraševal formalnosti o zadnjem rednem albumu TNT, in ko smo počasi vzpostavili pristen stik, sem le prišel s pogumno besedo na plan. Vedel sem, da ne bo lahko. Področje je občutljivo in vse počasi zgrajeno zaupanje se lahko v trenutku sesuje. In res sta se oba ob vprašanju, kaj jima pomeni termin postrock, kar skrčila in naenkrat je postalo vse okoli njiju zanimiveje od walkmana s prižgano rdečo diodo. Herndon je vidno razdražen le izustil: “Kaj naj bi imele te skupine skupnega? Grdo je, da izključiš druge možnosti in vse vržeš pod eno oznako.”

Bo kar držalo. Večina tistih, ki so pred leti pionirsko utirali pot novim rockovskim smerem, se obrača vse drugam kot h kitarskemu soliranju in tričetrtinskim ritmom. Vse cenejša tehnologija omogoča kakovostna snemanja in nasnemavanja kar v domačem studiu. Newyorški UIso potrebovali kar leto in pol, da so skupaj spravili drugi redni album Lifelike (Southern). V studiu so zlahka razširili asortiman uporabljenih glasbil in od amputiranega funka s prvenca je ostalo bore malo. Prej segajo v področja ambienta in jazzovsko sproščenih ritmov. Medtem ko so UI sami poskrbeli za slogovne zmožnosti, so Tortoise medse vzeli jazzovskega kitarista Jeffa Parkerja, na koncertih pa jim pomaga še trobentač Rob Mazurek iz Chicago Underground Orchestra. Le kako naj se v tem znajde kdo, ki bi na vsak način rad opredelil njihovo početje? “Upam, da so poslušalci zmedeni. Ker bi tudi sam rad slišal glasbo, ob kateri bi si rekel: ‘Kaj hudiča pa je to?’ Dlje greš od referenčnih točk, bolj zanimiva je glasba,” je z vidnim zadovoljstvom pojasnil John McEntire.

Od referenčnih točk se odmikajo še mnogi tako imenovani postrockerji. Mark Nelson iz LaBradford je na prvem samostojnem albumu pod imenom Pan American (Kranky) v nasprotju s pričakovanji ponudil ritmično bogatejšo glasbo in se mestoma poigral z dub tehniko. Ta pride še kako prav, ko želi ustvarjalec zabrisati sledi.

Na stari celini položaj ni bistveno drugačen. Vsak pač nekje črpa in najlaže je najti vplive v domačih logih (in se jim najtežje izogniti). Kreidler ne morejo prikriti nemškega rodu, ko zlagajo preproste vzorce v celovito skladbo. Skoraj hladno preračunljivo. A ravno tu lahko najdemo izziv, ko izpostavijo ta nikoli do konca razrešen odnos med mehaničnim tekom glasbe in avtonomnim človeškim ustvarjanjem. Tega se ne lotevajo postmoderno, s citati, pravimi ali prikritimi, pač pa v prvo vrsto postavljajo izvirnost, ko stalno preizkušajo medsebojne vplive glasbenih postopkov. Predvsem na drugem albumu Appearance and The Park (Kiff SM) so glasbenemu androidu vdahnili nekaj več življenja, predvsem z bogatejšimi nanosi analognih tekstur in celo z uporabo vokala.

Pri ustvarjalcih, ki jim je izvirnost eno od poglavitnih načel delovanja, so pričakovanja ob prihodnjih podvigih še toliko večja. John McEntire je za Tortoise previden: “Ne bi mogel napovedati razvoja. Verjetno se ne bomo toliko oprli na tehnologijo, ampak bomo več snemali skupaj. Albuma TNT niti v enem trenutku nismo snemali vsi naenkrat, ampak smo nasnemavali. Zato bo v prihodnje verjetno več skupnega igranja.”

Če se “postrockerji” v studiu lahko skrijejo za tehnologijo, so z leti vendarle pridobili glasbeniške izkušnje. Tortoise veliko nastopajo v živo, samo letos so bili že trikrat v Evropi. Manj proslavljeni si težje organizirajo turneje, vendar se za jesen le pripravlja nekaj krajših postrockovskih turnej. Škotski Ganger so že eni teh, ki v kratkem načrtujejo nastope v nam bližjih deželah. Po kopici maksi singlov so le objavili pravi redni album Hammock Style (Domino) in na njem kljub zamenjavi polovice članov nadaljujejo neskončne variacije basa in bobnov. Ne v drum’n’bass maniri, temveč se prej držijo stare dobre repeticije kakih CAN. Le prevečkrat se zazdi, da so se zapletli v lastne zanke. Iz njih si mnogi pomagajo s sodobnimi didžejevskimi posegi. Tudi Ganger so že izdali trojni singel z remiksi drugih, podobno so storili Tortoise z zbirko Remixed (Thrill Jockey/City Slang) z dekonstrukcijami skladb z neprekosljive umetnine Millions Now Living Will Never Die. Nekaj tega bo tudi s TNT.

Prav slednji album kaže, da so Tortoise iz stroge analogne dobe stopili v “digitalno” ero. Ne le oni, kar nekaj omenjenih ustvarjalcev se je iz nakazane naklonjenosti vinilu obrnilo k praktičnosti CD plošče. Celo posnemanje ovitka analognega albuma se je umaknilo običajni plastični škatlici za CD. “Gre za to, da je težko izdelati nestandardni ovitek. Je dražje in tudi ljudje so navajeni na običajno škatlo. Obenem so naši ljubitelji spet pričakovali nekaj posebnega, artistični ovitek in ne vem kaj še, tako da ni imelo več smisla. Naredili smo ravno nasprotno, običajno škatlico s preprosto risbo na ovitku,” pojasnjuje John McEntire. Dokler se takole izmika pričakovanjem, bo z njegovega delovnega podstrešja prišlo še veliko zanimive glasbe.

Janez Golič