Saalfelden ’98

Dvajsetletnica jazzovskega festivala v sosedskem Saalfeldnu ni bil samo avstrijski jazzovski praznik, ampak tudi slovenski. Slovenski ljubitelji jazza, kot da bi ob “izgubi” ljubljanskega jazzovskega festivala (jazzovsko uredništvo Muske si pridržuje pravico, da o letošnjem ljubljanskem jazzovskem festivalu ne zapiše niti besedice) hoteli dohiteti zamujeno, so zasedli kar nekaj vrst (tudi eno novinarsko) letos prepolnega festivalskega šotora, ki je samo prvi dan festivala zavrnil 600 obiskovalcev.

Samo ob opazovanju nabitega novinarskega središča pa je bilo poleg nemških in slovenskih besed slišati še italijanske, francoske, angleške in celo flamske. Če je še kdo v Evropi dvomil, da je avstrijska vas na Salzburškem jazzovsko središče, ki poletje pripelje v jesen in predstavi tako rekoč vse bistveno s tekočega traku večjih (novo)jazzovskih založb in tu in tam koketira še s čim sorodnim, je po letošnji beri moral priznati, da Saalfelden uspešno krmari med starim in novim, med "anonimneži" in zvezdami, med feštami in studioznostjo. Tako kot pri vinu tudi festivalska bera ni vsako leto vrhunska, a za letošnjo je moč reči, da je bila boljša kot lani, ta ugotovitev bi zadovoljila novinarsko uho, četudi bi veljalo, da je bil festival sicer dolgočasen. A na srečo ni bilo tako. Narobe. Saalfelden '98 morda že dolgo ni ponudil tako malo jazza, a je bil ta razen nekaj izjem res odličen. Imel je tudi srečo s fešto, pa z izvrstnimi Short cuts, ki so v zadnjih letih najprijetnejša poživitev in so popolnoma zapolnile dopoldanske luknje, letos pa celo prinesle dodaten večer. V Saalfelden bo dobre muzike iščoč Slovenec vedno bolj zahajal, saj se mu, kot kaže, v domovini, kjer peščica "graških mojstrov" pripoveduje resnico o pravem jazzu in njegovi končni in nadvse uspešni vrnitvi na ljubljanski festivalski oder in se hkrati zgraža tako nad populizmom kot avantgardnostjo, ne obeta niti desetina ponudbe, ki jo je moč zaslediti v Saalfeldnu, švicarskem bratu Willisauu ali na tistih festivalih, o katerih poroča mednarodna glasbena javnost, in ne samo lokalna časopisna ognjišča.

EKSKLUZIVA

Letošnji Saalfelden je predstavil poseben projekt. Kvartet Graham Haynes/Jack DeJohnette/Bill Laswell/Elliott Sharp je seveda po imenih obetal veliko, a kaj, ko imena sama po sebi ne pomenijo nič, glasbeniki tako različnih glasbenih pristopov pa sploh vzbudijo dvom o možnem glasbenem užitku. A glej ga vraga. Kolektivni duh je ponovno zmagal ali pa je bilo vse skupaj samo še ena od čarovnij maga Billa Laswella. No, po njegovi zaslugi smo tokrat poslušali dub, popolnoma razigranega in mladostnega Jacka DeJohnetta in Elliotta Sharpa, ki je - navdihnjen z ritmi svojega mladostnega vzornika - Laswellove globoke in hrumeče basovske utripe pripeljal v resničnost in jih soočil z angažirano ambientalnostjo neštetih zvočnih pejsaž in s kaotičnimi ritmi. Le Haynes je ob zvočnem potresu prestrašeno stal ob strani in šele proti koncu s trobento in elektroniko dopolnjeval nabrušenega Sharpa.

NARAVNA IN UMETNA KUBA

Eden izmed viškov festivala je bil gotovo nastop Cubanisma. Jesus Alemany in njegov descarga orkester je od začetka zagnal s polno paro in niti za trenutek ni popustil. Prvi del koncerta je preigral skoraj vso prvo ploščo, potem pa brez odmora novejše stvari - in šotor je plesal pozno v noč. Zelo kompakten nastop, uigran do najmanjših potankosti z veliko volje in "gušta", za drobec več kot v ljubljanskih Križankah, kjer se je začela velika poletna turneja. Če je bil nastop Cubanismo odličen plesni sklep petkovega večera, tega ne bi mogli trditi za Protetične Kubance (Los Cubanos Postizos) Marca Ribota, ki je sklenil sobotni večer. Ribot je tipično po ribotsko zasnoval umetni kubanski bend, ki večinoma preigrava zapuščino kubanske legende Arsenia Rodrigueza. Tudi za ta projekt je Ribot ostal zvest svojemu ustvarjalnemu motu (don't blame me) in se ni Rodrigueza lotil nič drugače kot jazzovskih standardov. Tako se tudi na protetične Kubance lepi svojevrstna privlačnost, odštekanost par excellence, tako značilna za Ribota in nikogar drugega. Seveda mu ne gre zameriti, da se zdaj vse vrti okrog kitare, saj je bil že čas, da vnovči svoj originalni slog. Los Postizos Cubanos je dober bend (Brad Jones na kontrabasu in E. J. Rodriguez na kongah sta odlična, Jones je celo odigral najprivlačnejši kontrabasovski solo festivala, Roberto Rodriguez na bobnih doda svoje), ki bo na koncertih nedvomno še boljši, kot je bil v Saalfeldnu. Ko Ribot le ne bi s sabo privlekel Anthonyja Colemana, ki je imel tokrat precej kratke prste, se nekajkrat prav osmešil in na trenutke pokvaril zabavno ozračje. Za latino žur pa Los Cubanos Postizos le niso, pa saj že ime pove. Škoda, ker za njimi ni igral še kakšen hip hop bend, saj je bilo občinstvo ravno prav razgreto.

STARA IN MLADA EVROPA

Evropski nastopi so tudi letos nosili na plečih glavnino programa. Tomasz Stanko je z glasbo vzornika Krzystofa Komede, ki jo lahko slišimo na plošči Litania, že v prvem večeru odigral izvrstno ob odličnih solistih z Norveške. Za nekatere je bil vrhunec festivala duet Richard Galliano/Michel Portal, ki je dobesedno dvignil šotor na noge. Slišali smo odlične priredbe Piazzolle na dveh harmonikah, ko je Portal igral klarinet in sopranski saksofon, pa je bil duet še bolj razigran, prav poleten v saalfeldenskem mrazu. Žur festivala so tudi tokrat odigrali Italijani z zabavljačem Pinom Minafro, ki je imel tokrat pravo družbo ob Willemu Breukerju, ki je za zabavo ob dirigiranju La Bandi, amaterski bandi iz mesteca Ruvo di Puglia, na odru predstavil celo dirigenta iz občinstva. La Banda je na zelo visoki profesionalni ravni odigrala medley del Nina Rote, vključno z glavno temo iz filma Amarcord, z aranžmaji in pod dirigentsko taktirko Bruna Tommasa pa dvajsetminutni komad Willema Breukerja in skladbe nekaterih solistov. Kot solisti so nastopili pevka Lucilia Galleazi, izvrstni Michel Godard na tubi in harmonikar Jean Lois Matinier ter Gianluigi Trovesi. Fešta je trajala kar dve uri.

Evropska mladež se z izkušenimi mački še ne more kosati, a vendar je treba omeniti dva nastopa. 27-letni beljaški kitarist Martin Koller je lepo zasnoval nastop tria Subharmonics, v katerem je ambientalnost trgala in lepila Terri Lyne Carrington z izvrstnim bobnanjem, ki pa se mu Koller in še posebno Nils Petter Molvaer na trobenti nista upala slediti. Vendar je trio zapustil soliden vtis in od obeh Evropejcev lahko še veliko pričakujemo. Podobno velja za bend madžarskega pihalca Akosha S., ki je sicer pod drugim imenom tudi pevec francoske alternativne skupine Noir Desir. V igranju Akosha je takoj prepoznati vplive predvsem poznega Coltrana, vendar je skupina boljša v preigravanju panonskih in drugih folk motivov. Vsekakor je bil Akosh S. največje presenečenje festivala.

PIANO V PRVEM PLANU

Najvišjo oceno si zasluži pianistka Geri Allen s triom in z gostom, trobentačem Wallaceom Roneyjem. Nastop je v eni uri povzel vse najboljše iz kariere Geri Allen, ki se je pričela leta 1984. Kompakten in v vseh elementih dovršen nastop, ki je moral zadovoljiti še tako velikega nasprotnika neotradicionalizma. Buster Williams, kontrabas, in Lenny White sta se izkazala ne le kot trdno ritmično jedro, ampak tudi kot solista, Roney pa je vlogo gosta odigral tako, kot se za jazzovskega gospoda spodobi - zadržano in učinkovito.

Če je bil razširjeni trio Geri Allen energičen, je bil trio Marilyn Crispell/Gary Peacock/Paul Motian baladno zasanjan, tako kot je nežna glasba Annette Peacock, ki jo je trio izvajal. To je bil najbolj subtilen nastop festivala s prelepimi miniaturami Crispellove in Peacocka in s tipičnim bobnanjem Motiana "z zadržkom".

SHORT CUTS

Tudi letos so pregnali dolgčas. Še več. Festival se je pričel v četrtek zvečer s Short cuts in morda celo z vrhuncem festivala: s predstavo Fever plesalca Nigela Charnocka (pri nas je gostoval z DV8) in glasbenika Michaela Riesslerja. No, Charnock je bil v tej izredni solistični plesni predstavi vsekakor več kot plesalec, plesalec, ki pleše z recitacijo, s petjem, z mimiko, igro in s fizičnim kontaktom z "onemelo" publiko in celo z Riesslerjem. Ta odlični nemški pihalec je improviziral na basovskem klarinetu ter ravnal z vnaprej posnetim gradivom. Šok za začetek, ki je del slovenskega zastopstva spravil v zelo dobro voljo. Zato sta bila morda tudi oba naslednja nastopa sprejeta bolje, kot bi bila sicer. Domačina Max Nagl na saksofonu in Josef Novotny na klavirju sta ob Joanni Lewis na violini in tolkalcu Patricu Heralu uprizorila posrečen "klubski" melanž s tangom, valčki, z nekaj jazza in folk motivov. Bend, ki bi ga z veseljem poslušal vsak dan ob kozarcu viskija v kakšnem spodobnem jazzovskem klubu v Ljubljani, če bi ga imeli. Rita Marcotulli, klavir, in Marilyn Mazur, bobni, sta sklenili večer s hommagem Francoisu Truffautu s solidnim nastopom, le bobnarska ekspresivnost Mazurjeve je premalo prišla do izraza. Drugi Short cuts so prav tako odigrali svojo vlogo, med zanimivejšimi je bil solo nastop čelista Ernsta Reijsegerja, ki je pokazal, da je lahko hudomušen kot Han Bennink, in duo Ronny Somek/Elliott Sharp, ki je predstavil cede The Revenge of the Stuttering Child, kjer Sharp na najrazličnejše načine podlaga brano hebrejščino iz Somekove poezije.

MASADA

Škoda, da večina obiskovalcev ni mogla povezati sodobnega plesnega loka festivala, ki ga je začel Charnock in zaokrožil venezuelski lepotec Marrion Barrios, s koreografijo Lynn Shapiro ob živi spremljavi Masade. Jazzovski festival, ki se začne in konča s telesnimi gibi, ki vsaj pri Masadi presegajo erotiko, je nekaj posebnega. To je bila Masada Extended Version, pred njo pa je kvartet Zorn/Douglas/Cohen/Baron znova odigral set, ki je bil tako prepričljiv, da so spomini na prejšnje Masade preprosto izpuhteli. Masada, čeprav je odigrana z večino starejšega gradiva, je dodelana, ekspresivnejša v skupni igri, poudarjena in precizirana v solih. Zorn in Douglas sta vedno bolj na meji možnega, a še nikoli tako sproščena, na trenutke celo brezbrižna. Zornova komunikacija (največ z Baronom) je dosegla gledališke prizore, ko ni več moč zagotovo trditi, kaj je naučeno zaigrano in kaj spontano improvizirano. Masadin koncert je dejansko treba videti, četudi je Zornovo obnašanje na odru še bolj pretenciozno, kot smo bili že navajeni. V njem je namreč koncentrirano toliko dobrega jazziranja, da ušesa potrebujejo oči bolj kot pri katerem koli drugem soočenju z živo muziko. Po Masadi so ostali drugi festivalski dosežki zamegljeni in šele domač veter jim je vrnil zasluženo bistrino.

Na festivalu so nastopili še: Wolfgang Puschnig Spontanious Combustion, Arthur Blythe s kvartetom, Steve Coleman The Council of Balance, John Surman in Jack DeJohnette, Dhafer Youssef Sidi Bou, Wolfgang Mitterer Project in Uli Scherer in Mathieu Michel.

Bogdan Benigar

SALFELDENSKE TRAČARIJE

- Ekipa Muske je Jamaaladeenu Tacumi izročila ustno priznanje za najboljšega avstrijskega basista - na veliko začudenje avstrijskih kolegov. Kot argument je navedla stalno in vedno pogostejše igranje z Wolfgangom Puschnigom.

- Založba Intuition naj bi izdala cede četvorke Haynes/DeJohnette/Laswell/Sharp s posnetki s festivalskih nastopov v Willisau in Saalfeldnu.

- Elliott Sharp bo, kot kaže, za 15-letnico Druge godbe na željo organizatorjev izvedel poseben projekt, ki bo v Ljubljano prvič pripeljal štiri glasbenike. O projektu in imenih organizatorji še ne želijo govoriti.

- Bill Laswell je z veseljem sprejel povabilo za nastop na Drugi godbi. Ali se bo to zgodilo že prihodnje leto, pa je še skrivnost.

- Marilyn Crispell nima preveč dobrih spominov na Slovenijo, saj naj bi ji organizator njenih zadnjih nastopov v Sloveniji dolgoval 1000 ameriških dolarjev. Intervju s Crispellovo bo objavljen v naslednji številki Muske.

- Marc Ribot je zmanjšal število nastopov po Evropi, ker več časa namenja očetovstvu. Kljub temu se oktobra odpravlja na evropsko turnejo s protetičnimi Kubanci. V Ljubljano ga tokrat ne bo, zato pa bo nastopil na festivalu v Skopju, kamor potujejo tudi Geri Allen, Lounge Lizards, Youssou N'Dour, Steve Lacy in še kdo.

- Geri Allen je na odru priznala, da je zaljubljena v svojega moža Wallacea Roneyja. Roney je ostal brez besed, a je zato odlično trobil.

- John Zorn si je pustil dolge lase in zdaj še bolj "terorizira" glasbenike. Joeyju Baronu je kar med koncertom "ukazoval", s katerim orodjem in kako naj igra.

- Debbie Dickinson, ki je v Ljubljani ozvočevala Big Band Rossini Mika Westbrooka, je v Saalfeldnu vohunila za Oris festival v Londonu, ki bo novembra. Festival, ki je lani raziskoval avstrijski jazz, bo letos posebno pozornost namenil Francozom, drugo leto pa Evropi.

- Po besedah gospoda Krassnitzerja, umetniškega vodje dunajskega jazzovskega festivala, skupina Lounge Lizards nikoli več ne bo nastopila na Dunaju, ker je John Lurie na zadnjem dunajskem koncertu na odru izjavil, da je gospod Krassnitzer prašič.

- Pino Minafra, neumorni showman italijanskega jazza, je tudi letos pripravil program festivala Talos, ki je bil od 9. do 13. septembra v njegovem rodnem mestu Ruvo di Puglia. Med nastopajočimi so poleg njegovega New Ensemble Sud nastopili tudi Steve Lacy, Michel Godard, Evan Parker, Bruno Chevillon in Louis Sclavis, predstavljen je bil tudi poseben projekt založbe Enja, Castel Del Monte, v katerem ima glavno vlogo pleh muzika iz Ruva, tako kot v projektu La Banda.

- Med akreditiranimi novinarji iz Slovenije v Saalfeldnu so bili kar trije z Radia Študent, dva z Dela (da ne bo pomote, niti slučajno iz kulturne redakcije), dva z Mladine in dva z Muske. Festivalsko vohunjenje so opravili Druga godba, Mesto žensk in Kontrada.

- 22e zdaj lahko slovenska novinarska srenja brezskrbno pričakuje 21. jazzovski festival v Saalfeldnu. Prihodnje leto bo v ekipi namreč tudi zobozdravnik. Čestitke Roku Juriču!