Sofija Gubajdulina

“Nočem razlagati glasbe. Z besedami ni moč opisati nekaj tako abstraktnega, neoprijemljivega.”

S temi besedami je 67-letna skladateljica, letošnja gostja Centra Acanthes v Villeneuve-les-Avignon, opredelila odnos do poučevanja in glasbene ustvarjalnosti. To je bil obenem tudi njen edini pogoj za udeležbo na letošnjem Srečanju z ustvarjalci sodobne glasbe, ki že 25 let poteka v majhnem provansalskem mestecu, v neposredni bližini in varstvu avignonskega festivala. Namesto nje je glasbeno analizo predaval Detlef Gojovi, atelje za kompozicijo pa sta vodila Viktor Suslin in Silvio Gualda. Zgodovino ruske glasbe 20. stoletja je predstavil svetovno znani pianist Aleksej Lubimov, ki je obenem vodil tudi glasbeni atelje za klavir, violinisti so se zbrali okoli Marka Lubockega, bajan in klasično harmoniko je poučevala Elsbeth Moser, violončelo Vladimir Tonka, fagot pa Valerij Popov. Vsi ateljeji so bili namenjeni predvsem spoznavanju in interpretaciji del gostujoče skladateljice, zatem tudi drugih ruskih skladateljev 20. stoletja. V pregledu zgodovine ruske glasbe tega stoletja so bili zajeti ustvarjanje od ekspresionizma, futurizma in konstruktivizma, obdobje ruske avantgarde v stalinističnem režimu in prvi zahodni vplivi, za tem avantgarda 60. let in elektronska glasba, na koncu pa še odklon v atonalnost ter repetitivno in minimalistično glasbo.

Sofija Gubajdulina, rojena leta 1931 v Kristopolu, je tudi v glasbi izrazila tatarsko poreklo. Na konservatoriju v Kazanu se je vpisala na študij klavirja in kompozicije. Leta 1948, ko je režim preganjal vse glasbeno dogajanje izven idejnih okvirov stalinistične Rusije, se je skladateljica znašla na črni listi Partije. Kljub vsemu je v letih od 1954 do 1959 nadaljevala študij na znamenitem moskovskem konservatoriju, pri Šostakovičevem asistentu Nikolaju Peiku in kasneje pri Visarionu Čebalinu. Ob koncu študija jo je na njeni samosvoji poti opogumil prav Šostakovič, ki ji je na sklepnem izpitu dejal: ”Želim, da vztrajate na vaši zmotni poti.” To ji je dajalo moč v času politične represije. Leta 1975 je skupaj s skladatelji Vjačeslavom Artiomovim in Viktorjem Suslinom ustanovila glasbeno skupino Astreja, ki se je ukvarjala z improvizacijo na tradicionalnih in ritualnih ruskih in azijskih glasbilih. Znanje o barvitosti novo odkritih zvokov in eksperimentalnih tehnikah igranja, pridobljeno v letih ustvarjalnega eksperimentiranja, je Gubajdulina večkrat uporabila v skladbah. Četudi je vseskozi ostala zvesta ruskemu in tatarskemu izročilu, je kljub politični prepovedi dotoka zahodne literature in vplivov sledila dogajanju na zahodu in se pri skladanju pridružila sodobnikom evropske avantgarde. Sodobno tehniko skladanja je združila z osebno izpovedjo in veliko zavezanostjo mistiki in orientalski filozofiji. O tem pripoveduje: ”Mislim, da je idealen odnos skladatelja do tradicije in novih tehnik pisanja ta, da obvladuje eno in drugo tako, da daje vtis, kot da se ni učil nobene od njih. Nekateri skladatelji gradijo svoje delo zelo zavestno, sama pa pripadam tistim, ki ga gojijo. Zato sem združila oblike, kot da bi bile korenine drevesa in delo samo njegove veje in listi. Seveda bi jih lahko opisali kot nove, a so vendarle samo listi drevesa in v tem pomenu nujno tradicionalni. Improvizacija je antipod vsaki pisani glasbi. Zato uporabljam nenavadne barvitosti in učinke tradicionalnih ruskih, kavkaških in azijskih glasbil z namenom, da bi obogatila klasični zvočni repertoar, četudi sem pri tem večkrat naletela na odpor izvajalcev.”

Za skladateljski poklic kakor tudi za to, da razširi zvočne zmogljivosti glasbe, se je odločila že kot otrok, ko se je igrala pod klavirjem, na katerem je vadila starejša sestra.Ne glede na samosvojo ustvarjalno pot pripisuje Gubajdulina največ vpliva na glasbeni razvoj Dimitriju Šostakoviču in Antonu Webernu, za katera pravi, da sta jo naučila najpomembnejše stvari v glasbi: biti ona sama.

V času stalinističnega pregona se je bila skladateljica prisiljena vpisati v Združenje sovjetskih glasbenikov, kajti omogočilo ji je, da se je še naprej preživljala s svojim delom, ne da bi se vpisala v Partijo. Tako je večinoma pisala glasbo za filme, poskusila se je tudi v scenski glasbi, vendar jo je kmalu opustila. Kljub eksistencialnim problemom Sofija Gubajdulina ni nikdar poučevala. Njeno mnenje o tem je: ”To je bilo vedno nad mojimi zmogljivostmi. Glasbe ni moč poučevati, saj z besedami ni moč opisati nekaj tako abstraktnega, neotipljivega. Obenem pa ne želim dajati mladim skladateljem nobenih instrukcij; s tem bi le vplivala nanje. Vsak mora sam najti svojo pot in najpomembneje pri tem je ostati sam svoj.”

Pri ustvarjanju se je Gubajdulina pogosto navdihovala pri poeziji starega Egipta, perzijskih besedilih in poeziji Marine Cvetajeve ter T. S. Eliota. Delo Hommage a T. S. Eliot za oktet in sopran je nastalo ob prebiranju Eliotovih pesmi. Prav tako Štirje kvarteti, odkritje četrte dimenzije, ki za skladateljico pomeni “neskončno sedanjost” in “obenem pravi čas umetnosti”. Ta koncept je tako navdušil Johna Cagea, da je po obisku pri Gubajdulini napisal delo Po pogovoru s Sofijo Gubajdulino.

Delo Offertorium je posvečeno violinistu in somišljeniku Gidonu Kremerju, ki jo je podpiral v času političnega pregona in ji pomagal na poti do mednarodnega uspeha. In Croce za violončelo in bajan ter Jetzt, immer Schnee kažeta na skladateljičino zapriseženost mističnemu, obenem pa izpričujeta njeno eruptivno ustvarjalno moč. Že naslov skladbe Sieben Worte nam zbuja asociacije na Stockhausnovo delo Aus den Sieben Tagen, to je potrdila tudi avtorica, le da mu ni sledila v svet elektronske glasbe, marveč je izbrala klasična glasbila, kot so violončelo, bajan in godala.

Zaradi nekompromisne drže je Gubajdulina kljub slovesu izven države prvič doživela izvedbo del v Rusiji šele leta 1979, potem ko se je ob pomoči soustanoviteljev skupine Astreja in zlasti Gidona Kremerja uveljavila v tujini. Prvič je prestopila mejo v času predsednika Gorbačova, vendar tudi tedaj ni mogla obiskati nekaterih vzhodnih držav, denimo Poljske, Češkoslovaške in Jugoslavije. Dobro se spominja prvega daljšega izhoda, ko se je udeležila umetniške kolonije v kraju Worpswede in tam preživela tri mesece. Bivanja se spominja takole: ”Povsem slučajno so me namestili v prostore, kjer je nekoč bival tudi Rainer Maria Rilke, medtem ko sem ob inspiraciji njegove poezije pisala že drugo delo z naslovom Horarij. Neverjetno! To je eden izmed pesnikov, ki jih imam najraje; zelo mi je blizu, saj je poet človeške duše in goreč iskalec Boga.”

Danes je Gubajdulina skupaj s Schnittkejem, Denisovim in Silvestrovim vodilna predstavnica nove ruske glasbe, to se odraža v številnih naročilih znanih institucij, kot so BBC, Berlinski festival, Library of Congress in drugih. Obenem je članica berlinske Akademie des Künste in Freie Akademie des Künste v Hamburgu ter dobitnica številnih nagrad. Med njimi so: prva nagrada Mednarodnega skladateljskega tekmovanja v Rimu (1974), Prix de Monaco (1987), Premio Franco Abbiato (1991), Heidelberger Künstlerinnenpreis (1991) in Rusko državno priznanje.

Leta 1991 se je Gubajdulina skupaj s Suslinom in Valentino Ponomalevo odločila obnoviti skupino Astreja, od leta 1992 pa živi v predmestju Hamburga, kjer ustvarja tudi do petnajst ur na dan in poskuša uresničiti “združitev smrti in ponovnega rojstva”.

Marina Žlender