Disciplin A Kitschme

Neustavljive dogodivščine Zelenog Zuba

Koja je nekdaj pisal pesmi o Slobodanu Miloševiću. Ena med njimi je bila naravnost Slobodan. Dogajalo se je leta 1981 in Kojić se ni upiral, ko so o Slobodanu govorili, da je obetaven fant. Celo igral je z njim in vsi so vedeli za to. Se ne spomnite?

Oglejte si potem (ponovno) film Dečko koji obećava, v katerem Aleksander Berček igra upornega mladeniča z imenom Slobodan Milošević. Kojić je v filmu nastopil kot član Berčkovega ansambla Dobri dječaci, takrat slavna jugoslovanska novovalovska skupina Šarlo akrobata pa je med drugim za film posnela tri skladbe - Slobodan, Balada o tvrdim sisama in Depresija. Na koncu pesmi niso bile objavljene. Čeprav je film (posnet na začetku osemdesetih) tu in tam mučen, vsebuje utišano misel, da ima Jugoslavija ne glede na okoliščine priložnost. Tudi dobršen del glasbenega in drugega ustvarjanja nadvse drznega in inovativnega basista Dušana Kojića - Koje je tedaj skrivoma vseboval to prepričanje. Na sedmih albumih Discipline Kičme in tistem enem - Bistriji ili tuplji čovek biva kad... - tria Šarlo Akrobata je Kojić s sodelavci dokazal, da je tudi na tem delu Balkana možno narediti avtentično glasbo, sicer rojeno iz internacionalne zapuščine rocka in jazza, toda glasbo, ki ne krade tujih uspešnic in manir, ampak tako kot drugje v belem svetu, ko gre za samosvoje glasbenike, le nenehno vdihuje navdih iz preteklosti in sedanjosti popularne glasbe. Kojić je šel dlje od sodobnikov. Medtem ko so Električni orgazam v živo preigravali viže Stones, na ploščah pa jemali od Cramps, ko je novi primitivizem na črno uvozil vse razen besedil, je Disciplina kičme snemala posvetila ugasnjenim rockovskim skupinam iz federacije: na albumu Svi za mnom (Helidon, 1986/1997) so z dvema bobnoma izpostavili grmenje skladbe “Čudna šuma" YU grupe, na albumu Nova iznenađenja za nova pokolenja (PGP RTB 1991) pa so priredili pesem “Zemlja svetlosti” skupine Pop mašine. Če je Hendrix v Woodstocku igral The Star-Spangled Banner, je Kojić na prvencu Kičme (Sviđa mi se da ti ne bude prijatno, Helidon, 1983) v skladbo “Pečati vstavil delček himne "Hej Slovani”; in če je Hendrix uporabljal vse vrste kitarskih efektov, je Kojić dosegal raznovrstnost basovskega zvoka s flangerjem, fuzzom, wah wahom in delay pedalom. Kot glasbenik je poskušal gledati v bistvo stvari; v tem je večinoma uspeval, pa čeprav se je morala glasbena vizija najprej dobro segreti, da je lahko v vsej širini in plesnosti povsem zablestela na dveh zadnjih albumih, Zeleni zub na planeti dosade (PGP RTB, 1989) ter Nova iznenađenja... Po načelu, da je drža vse in da je v njej, ko je dovolj trdna in prepričljiva, najti resnico, je Kojić v mnogočem pripomogel h kristaliziranju jugoslovanske alternative, najprej s Šarlo akrobata in potem z Disciplino Kičme. Zavedal se je preteklosti in sedanjosti prostora, v katerem je živel, in je znal ceniti pozitivno. Krilatica "I'm Black and I'm Proud” Jamesa Browna, ki ga je v “Dečijoj pesmi” posempal leta 1987, je bila sublimirano vključena v njegovo glasbo, kot nekaj, kar bi se lahko glasilo: "Beograjčan, Jugoslovan, mlad, drugačen, samosvoj in zadovoljen s tem." Poslednja, štiričlanska zvezdniška zasedba Discipline, ki so jo sestavljali saksofonist Jurij Novoselić Kuzma (prej Film, Dee Dee Mellow, sedaj Psihomodo pop), bobnar Dušan Dejanović (ex Limunovo drvo, Katarina II), basist in pevec Koja ter trobentač Zerkman, je imela zadnja nastopa leta 1991 v Kopru in Pulju. Štela je dva Srba in dva Hrvata, Zagrebčana. Sile, za katere so se Koja in skupina zavzemali, so bile na odločilnih ozemljih v preveliki manjšini, a tudi od nekdaj obsojene na propad, tako da so v začetku leta 1992 vsi morali oditi vsak na svojo stran. Koja je odšel v London in našel zatočišče v okolišu Camden Towna.

Kot osebnost je puščal vtis "self made mana", ki je poznal mesto, ulico in ritem. Iz ničesar in v glasbi, sprva težko dostopni, se je povzdignil v "self made" junaka Zelenog zuba. V Džuboksu in Ritmu je bil to njegov psevdonim, na ploščah maskota, za mularijo in občinstvo, ki je bralo domače stripe, pa (duhovit) alter ego. Kot redki na domačem glasbenem prizorišču se je znal multimedijsko izražati - delal je na TV Studio B, igral v filmih in idejno pomagal pri zaokroženju popularnega Kako je propao rock'n'roll. Delal je glasbo za gledališče, lastnoročno je oblikoval podobe plošč D.K., kot didžej na Akademiji je slovel po intrigantnih miksih soula, Stooges in rapa; v stranskih projektih je s hudičevim čutom igral šeststrunsko kitaro, produciral je antološki prvenec Partibrejkers, Boyam je pomagal do priznanja. Na splošno je Dušan Kojić - Koja, rojen leta 1961, okoli sebe ustvaril karizmo, ki ga je med drugim spontano pripeljala do položaja "opinion makerja". To je bilo najbolj razvidno iz pisanja takrat najuglednejšega glasbenega časopisa. Namreč, Ritam je objavljal intervjuje z njim v nadaljevanjih - in simbolično je zadnja naslovnica te revije v nekdanji državi ostala tista, na kateri Koja oglašuje album Nova iznenađenja za nova pokoljenja. Čas je cinično potrdil, da je prav tako. Kakor koli že, Dušan Kojić je imel nekoč status osebe, h kateri se je šlo po nasvet. Bil je ena najbolj kohezivnih in razpoznavnih pop rock osebnosti v nekdanji Jugoslaviji.

Po prvotnem obdobju adaptacije v Londonu, je svojo staro, novoustanovljeno skupino preimenoval v Disciplin A Kitschme, sebe pa v Black Tooth. Zasedbo tria zapolnjujeta Novozelandčan Beat, ki bobne obravnava z živalskim instinktom, ter temnopolta pevka Gofie Bebe, ki sedaj ukazovalno, klasično Disciplinsko in razrezano, drugič soulovsko podaja angleška besedila. Sprva postopoma gradijo sloves po londonskih klubih in na koncu tega dolgega kroga igrajo tudi v klubu Marquee. Prvenec I Think I See Myself on CC TV (Statera) izide leta 1996 pri njihovi Babaroga Records. Nadaljevanje zvočnih zapisov, z aktualnimi plesnimi praksami na novo osmišljenega zvoka in ritma Discipline, najdemo na letošnji plošči Heavy Bass Blues.

Posnetki angleške Discipline so bili sprejeti zelo različno, sicer pa na kateri koli strani že stojite, vedite, da tako žilave, mišičaste, organske združitve basa in bobna, da takšnega bobnenja, kot se poraja med njihovimi nastopi, ni slišati daleč naokrog. Ni ga bilo slišati v nekdanji Jugoslaviji, niti pogosto v Ljubljani - in tudi v Londonu ga je težko slišati.

Terens Štader