JOHN COLTRANE

The Complete 1961 Village Vanguard Recordings

(Impulse, 1997)

Jeseni leta 1961, torej pred sedemintridesetimi leti, je imel John Coltrane legendarni štiridnevni angažma v znanem manhattanskem klubu Village Vanguard. Jedro njegove takratne skupine so sestavljali Eric Dolphy, Elvin Jones, Jimmy Garrison, McCoy Tyner in občasno tudi nekateri drugi. Rudy Van Gelder, eden tedanjih najboljših snemalcev, je vse to zabeležil na magnetofonske trakove, založba Impulse pa je te osupljive posnetke končno v celoti objavila v zbirki štirih kompaktnih plošč. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da te plošče predstavljajo eno najpomembnejših zbirk v zgodovini sodobnega jazza in to kljub dejstvu, da je med osemindvajsetimi posnetki v skupni dolžini 270 minut vsega devet različnih skladb.

Res je, da je večina posnetkov že prej doživela natis na različnih ploščah založbe Impulse, zlasti na Live at the Village Vanguard, ki je izšla že leta 1961 in takrat zbujala pozornost zaradi Coltranovih prvih živih posnetkov v vlogo voditelja, pa tudi zato, ker je celo drugo stran zapolnjevala ena sama skladba Chasin’ the Trane (našli jo boste na tretjem disku). Zanjo namreč danes mnogi trdijo, da je bolj od vseh posnetkov Ornetta Colemana iz tega obdobja in tudi bolj kot Coltranova mojstrovina Giant Steps določala obliko jazza, ki je nastajal v naslednjih nekaj letih. Toda za razliko od takih ali drugačnih jazzovskih zbranih del, ki sprva navdušijo, potem pa njihovo poslušanje zaradi množice očitno estetsko inferiornih različic vse bolj utrujajo - značilen primer je Coltranova zbirka Complete Atlantic Recordings, nad katero sem se kakšni dve leti nazaj prav na tem mestu tudi sam navduševal - smo v primeru Village Vanguarda deležni točno tistega, kar je, sodeč po ploskanju zares maloštevilno občinstvo poslušalo štiri večere zapored.

Danes je trditve o radikalnosti Coltranove zasedbe seveda težko razumeti, zlasti če nimaš dobrega vpogleda v to, kaj se je sočasno dogajalo v jazzu, vendar anekdota pravi, da vsaj ena natakarica kluba Village Vanguard “teženja” Coltranove zasedbe ni prenesla in je dala odpoved. Kaže pa, da tudi kritiki niso vedeli, kaj naj si mislijo o glasbi, kajti ohranjen je en sam komentar. Značilno je, da ga je napisal poročevalec švedskega radia in da tudi ta, kljub občudovanju prejšnjih Coltranovih stvaritev, ni vedel, kaj naj si o glasbi misli in se spraševal, ali ni vse skupaj (slaba) šala.

Zgodovinska razdalja je naš pogled izostrila in danes ti nastopi upravičeni veljajo za “najpomembnejši posneti klubski koncert”, kot pravi Barry Kornfeld v knjigi The Grove Dictionary of Jazz, čeprav kaže nekoliko uravnotežiti mitske razsežnosti, po katerih naj bi bilo vse, kar je mogoče slišati v tej zbirki, bolj ali manj improvizirano. Da temu ni tako, pokaže vsako malo bolj zbrano poslušanje, kajti intenzivnost muziciranja očitno popusti na četrtem disko, ko je bilo glasbenikom že jasno, da je Van Gelder posnel več kot dovolj materiala.

Ampak kaj je vseeno tisto, kar najbolj izstopa? Brez dvoma mojstrsko obvladanje harmonije, ki ga slišimo na vseh posnetkih, pa ne samo pri Coltranu, ampak v vsaj enaki meri tudi pri Ericu Dolphyju, s to razliko, da je slednji v svojem muziciranju linearen, Coltrane pa vertikalen. Zdi se, da sta bila oba pihalca kot ustvarjena drug za drugega, Dolphy Coltarana nenehno spodbuja k vedno bolj zapletenemu iskanju novih izraznih možnosti, medtem ko ritem sekcija “podaljšuje” in “razširja” njegove fraze v vse smeri - harmonično, ritmično, emocionalno in mikrotonalno. V najboljših primerih “zavese zvokov”, kot so glasbo Coltranove zasedbe poimenovali kritiki, poslušalca dobesedno prikujejo na stol in izjemno gosto stkano muziciranje skoraj ne pusti dihati.

Naslednja pomembna stvar je raziskovanje modalnih struktur in možnosti uporabe etničnih glasbenih elementov. Coltrane je v tem času zelo intenzivno poslušal ne samo afriško, ampak tudi indijsko glasbo, kar je zelo očitno v štirih različicah skladbe India - trajajo več kot petdeset minut in bi torej napolnile cel disk. Ampak ponavljanje je tukaj povsem neproblematično, kajti prav India je gotovo osrednja skladba te zbirke in tista, ki se je ni mogoče naveličati ravno zaradi vedno drugačnih improvizacij obeh pihalcev.

Vsaj zame torej zbirka Village Vanguard predstavlja John Coltrana na vrhuncu njegovih ustvarjalnih moči. To je glasba, ki presega sijajne Atlanticove plošče, izdane pred tem, in Impulsove, ki so sledile, vključno z mojstrovinama Giant Steps in Love Supreme. Vendar ima še eno dimenzijo, zaradi katere je toliko pomembnejša. Prav s pomočjo teh posnetkov sem namreč prvič v celoti zapopadel vse kvalitete Erica Dolphyja, ki je gotovo najprijetnejše presenečenje te zbirke in ki ga na prvotno izdani plošči skoraj ni bilo mogoče slišati. Njegov alt saksofon, zlasti pa bas klarinet, dajeta Coltranovi glasbi razsežnosti, ki jih ni imela več nikoli potem, tudi ko se je zasedbi čez nekaj let priključil Pharoah Sanders. Liričnost in domiselnost Dolphyjevega igranja pa je nenadkriljiva - približno podobna je samo še na njegovi mojstrovini Out to Lunch.

Tudi zvočno je zbirka občuten korak naprej od prej znanih posnetkov in z izjemo nekaterih težav, ki so posledica starosti master trakov, pa tistega, kar je skoraj nujnost vsakega koncertnega snemanja, skoraj ni mogoče imeti pripomb. Zelo lepo je slišati vzdušje v klubu (kakšnega posebnega navdušenja ni slišati) in celo tolkala, zlasti činele, je končno mogoče razločiti, tako da ima vsak udarec svoj smisel in notranjo logiko.

The Complete 1961 Village Vanguard Recordings je torej zbirka, brez katere si skoraj ne morem predstavljati ambicioznejšega pregleda sodobne jazzovske ustvarjalnosti. Poleg tega je glasba, ki jo prinaša, večinoma tako lirična in melodično bogata, da jo je - podobno kot se dogaja ob pogledu na abstraktno sliko - mogoče poslušati vedno znova in vsakokrat odkrivati nove barvite zvočne kombinacije. Žal je njena cena v naših trgovinah odločno previsoka, a kaže, da uvoznik pri tem ne misli popustiti. Skoraj 15.000 tolarjev za štiri diske je gotovo odločno preveč - navsezadnje je davek na jazzovske plošče samo 5 odstoten. Na srečo ostanejo še internetske trgovine, kjer boste vse to dobili za polovično ceno. Če imate radi jazzovsko godbo, je Village Vanguard dosegljiv za okoli 50 dolarjev in je brez vsakega dvoma ena najboljših investicij v tem letu.

Jure Potokar