BARRY ADAMSON

As Above So Below

(Mute/Dallas, 1998)

Ko je Dirty Barry končal trilogijo (Moss Side Story, Soul Murder, Oedipus Schmoedipus), je obljubil, da se bo poboljšal. Da se je spravil s svetom in se bo več ukvarjal sam s sabo. Za to je imel čas; a istočasno mu je dolgotrajno zdravljenje kolka prineslo marsikatero novo tegobo, ki jo je (spet) zvalil na tuja pleča. Uvodna Can’t Get Loose lahko zavede z mamljivim refrenom, a v besedilu se skriva hudomušni moment: “Ne morem si pomagati, da te ne bi izkoristil / Ampak to je točno to, kar bom naredil / Tvoje roke so zvezane, medtem ko gledam lilijin cvet.” Ne, nikakor se ne more odločiti med dobrim in zlim, postavlja se v različne vloge, preizkuša moralne nauke, ko jih stalno krši. Teme, ki jih je prej obdeloval konceptualno, je sedaj pomešal do stopnje, ko se seksualne, verske in (nekaj manj) rasne navezave prepletajo v razpoznavno celoto, ki je lahko po vseh teh letih referenčna točka sama zase.

Prave novosti se skrivajo v zasedbi; za sabo ima pravo spremljevalno skupino in za povrh je vse vodilne vokale odpel sam. Kot da se zaveda lastnih slabosti, je praktično vse odpel/recitiral v šepetu, to mu pride povsem prav - je glasbeni ekvivalent filmskemu suspenzu. Pridušenemu petju prilepi močan swing, podkrepi ga s hip hopom, zareže s pihali, pomaga si s sempli. Vmes izstopa nenavadno silovita Still I Rise, z “ukradeno” Anthrax/Public Enemy predlogo, takoj ji sledi poudarjeno opolzka priredba male klasike dua Suicide, Girl. Še najboljši je v skladbah z močnimi obrati, ko počasi stopnjuje napetosti in izbruhne v crescendu pihal in semplane orkestracije, kot v izredni Jazz Devil ali Goddess Of Love. So pa tudi trenutki, ko zvočni kolaži ne najdejo prave smeri, kot da je želel preveč. Saj ni slabo, a Barry zna bolje.

Janez Golič