NOËL AKCHOTÉ

Lust Corner

(WinterinWinter, 1998)

Nekoliko manj znan francoski kitarist Noel Akchoté je doslej sodeloval z Derekom Baileyjem, Fredom Frithom, Tomom Coro, Louisom Sclavisom - igrati pa se je kot najstnik učil celo v zasedbah Cheta Bakerja. Za tale posnetek je moči združil še z dvema kitarskima inovatorjema: Marcom Ribotom in Eugenom Chadbournom. Kitarski dueti na plošči Lust corner so delno Akchotéjeve avtorske skladbe, dve je napisal Chadbourne, ena je jazzovski standard (Body and soul), kar štiri pa so adaptacije klasik Ornetta Colemana.

V “kotičku poželenja” so se zbrali trije kitarski enfants terribles, ki so enako zgovorni v jazzu in v rocku. Rezkost in grobost kitarskega zvoka na Akchotéjevi plošči črpa predvsem iz slednje zvrsti in gleda tudi na jazzovsko tradicijo skozi rockovsko optiko (kot pričajo nekatere priredbe Ornettovih pesmi). Glasni unisoni in subtilni dialogi dveh električnih kitar so zapolnjevali popoldneva 14. in 20. junija 1996, ko je bila plošča v Londonu posneta.

Drznost, s katero Akchoté preigrava jazzovske klasike, spominja na Ribotov projekt Don’t blame me, in vrača kitari tisto prvinskost, ki jo je naredila za najbolj priljubljeno glasbilo. Zvoku električne kitare, ki je najbolj erotično glasbilo (kot nam je dokazoval Jimi Hendrix), je za ploščo Lust corner založba Winter in Winter dodala bogat fotografski material Nobuyoshija Arakija. Gola japonska dekleta in prizori iz golih mest zaokrožujejo privlačen CD, toda rahlo spominjajo na zasanjane naslovnice založbe ECM, ki sem se jih že dodobra prejedel.

“Odkar sem slišal Colemanovo glasbo, poskušam slediti samo lastnim predstavam in nobenim zakonitostim,” je bojda izjavil Akchoté. Dobra družba avantgardnih soustvarjalcev pa je pri njegovem muziciranju (ki se odvija pretežno v duetih) doslej zasejala že skoraj ducat plošč na plodna tla. Glede na to, da Akchote še ni dopolnil niti trideset let, lahko v prihodnosti pričakujemo bogate žetve.

David Braun