BILLY BRAGG in WILCO

Mermaid Avenue

(Elektra/Nika, 1998)

NANCI GRIFFITH

Other Voices, Too

(Elektra/Nika, 1998)

Billyja Bragga rad poslušam že od samega začetka njegove kariere. Ko sem ga pred nekaj leti slišal na nekem odličnem koncertu, sem ga nemudoma uvrstil med bolj priljubljene kantavtorje. V poeziji tega simpatičnega pevca je čutiti poseben čut za popravljanje krivic, kolikor je v pesmih mogoče, podobna angažiranost pa veje tudi iz naravnost veličastne zapuščine Woodyja Guthrieja. Billy Bragg Guthriejevo glasbo dobro pozna, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj mu bo posvetil ploščo.

Album Mermaid Avenue je nekaj posebnega, ni zgolj poceni posvetilo, saj je Bragg v zaprašenih arhivih na pobudo Woodyjeve hčerke poiskal glasbenikove izgubljene pesmi ali, natančneje, poezijo brez glasbe. Na snemanje je povabil skupino Wilco in še nekaj enako mislečih in nastala je izjemno zanimiva plošča, ki kljub le rahli glasbeni navezavi na Guthriejev slog - Bragg in prijatelji namreč le v nekaj skladbah skušajo posnemati Woodyjeve značilne melodije - odkriva nekatere manj znane podrobnosti Guthriejevega pesniškega ustvarjanja. Neutrudni popotnik, ki je lep del življenja preživel na tovornih vlakih, je pisal o najrazličnejših temah, presenetljive pa se mi zdijo njegove ljubezenske pesmi, ki jih je na ploščah težko najti. Plošči tudi po glasbeni plati ni kaj očitati. V bogato zgodovino ameriške popularne glasbe je še vedno zagledana tudi Nanci Griffith. Že pred leti se je namreč s konceptualno zelo podobno ploščo spomnila na najboljše pisce pesmi na Divjem zahodu, z albumom Other Voices, Too (A Trip Back To Bountiful) pa je svojo zbirko posnetih pesmi drugih avtorjev le še obogatila. Oživila je bolj ali manj znane pesmi avtorjev, kot so Ian Tyson, Johnny Cash, Tom Rush, Guy Clark in Woody Guthrie, za nameček pa je nanizala tudi mojstrovine širšemu občinstvu skoraj neznanih avtorjev. Tudi plošči Nanci Griffith ni kaj očitati. Spremljevalni glasbeniki so delo opravili popolno, čar plošče pa, kot smo pri ženskih izvajalkah kozmične ameriške glasbe že vajeni, leži v lepem glasu. Nanci Griffith bi mogoče lahko primerjali le z Emmylou Harris, saj ima neverjeten občutek za izvedbo preprostih skladb.

Vaša zbirka ameriške glasbe bo s tema dvema ploščama občutno bogatejša. Billy Bragg je pesmim Woodyja Guthrieja vdihnil življenje, in to na dokaj avtorski način, kar je vredno pohvale, Nanci Griffith, ki bo kmalu izdala tudi knjigo o ameriškem folku, pa je še enkrat dokazala, da dediščino folka in countryja neizmerno ljubi in spoštuje. In najpomembnejše, oba albuma odpirata številne nove poti. Spoznali boste številne nove avtorje in odkrili skrito plat Guthriejeve poezije. To, da s pesmimi in ljubezenskimi pismi ni mogoče spremeniti sveta, pa gotovo že veste.

Jane Weber