Letnik: 1998 | Številka: 8/9 | Avtor/ica: Marta Pirnar

JEFF BUCKLEY

Sketches For My Sweetheart The Drunk

(Columbia, Sony, 1998)

Natanko leto dni po Jeffovem nesrečnem nočnem kopanju je njegova mati Mary Guibert skupaj s sinovimi prijatelji in člani skupine iz Jeffove bogate glasbene zapuščine izbrala enaindvajset pesmi in jih uvrstila na dvojni album Sketches for My Sweetheart the Drunk.

Prva zgoščenka je prava naslednica Buckleyjevega edinega samostojnega albuma Grace. Pesmi, ki jih je nameraval Jeff kljub odličnim (vsaj tako pravi Paul Verlain, ki je na snemanju sodeloval kot producent) studijskim demo posnetkom s skupino in producentom Andyjem Wallaceom posneti še enkrat, sta po njegovi smrti zmiksala Andy Wallace in Steve Berkowitz. Vprašanje je sicer, kako bi te pesmi zvenele, če bi bil Jeff še živ, vendar je morda prav zaradi te “nedokončanosti” v zbirki prvih desetih pesmi tako zelo čutiti tisto samo Jeffu pristno deškost in sentimentalnost, ki ju je tako lepo ilustrirala že Grace. Soulovsko obarvana balada Everybody Here Wants You, nepatetično srce trgajoča Morning Theft in rahlo halucinatorično orientalska New Year's Prayer - to je le nekaj odličnih tipičnih Buckleyjevih izdelkov, med katerimi vsekakor izstopa You in I, v kateri je Jeff skorajda v celoti razgalil čutni glas.

Nedvomno je bilo izbiranje pesmi za Sketches - prvo v seriji zgoščenk z Jeffovo glasbeno dediščino, ki naj bi še sledile - za mamo Mary in druge (pri procesu selekcije je na Maryjino željo sodeloval tudi Soundgardnov Chris Cornell) mučen in naporen proces, zato je bilo verjetno še toliko težje izbrati pesmi za drugi, bolj eksperimentalni del albuma. Na Cornellovo željo sta nanj še enkrat uvrščeni neobdelani verziji Nightmares By The Sea in New Year's Prayer, ki ju je Buckley posnel z bendom in Verlainom. Pravilna odločitev – obe sta veliko boljši kot njuni “ozaljšani” dvojčici. Haven't You Heard je na album uvrščena na željo članov benda. Po njihovih besedah gre za najbolje izvedeno pesem od vseh njihovih zadnjih nastopov. Sledijo intimne, samo Jeffove glasbene skušnje, ki v drugačnih okoliščinah ušesom javnosti najverjetneje nikdar ne bi bile dostopne. Trdi kitarski prijemi v slogu šestdesetih let, obdobja petminutne slave očeta Tima, ogromno povedo o Jeffovi večplastni (ne le) glasbeni naravi in različnih glasbenih vplivih. Tudi priredba Back in N.Y.C. skupine Genesis je našla mesto na albumu, ki se na Maryjino željo konča z bluesovsko priredbo Satisfied Mind in z verzom:

“When it comes my time, I'll leave this world with a satisfied mind.”

Marta Pirnar