DAAU

We Need New Animals

(Sony Classical, 1998)

PASCAL COMELADE

L’Argot Du Bruit

(Les Disques du Soleil et de l’Acier/Dallas, 1998)

Pravijo, da ima vsak svojo ceno. DAAU so se hitro prodali velikim, a so zraven dobili vsaj proslavljenega producenta in obilico snemalnih ur. Tako je razlika očitna. Na prvencu so bili fantje vsaj v zasedbi zvesti sebi in so ponudili godbo, ki so ji le z violino, violo, harmoniko in čelom vdahnili pristno premetanko stilov. Sedaj, ob kopici gostujočih glasbenikov, je druga pesem. Uvodna No Rules le z naslovom napoveduje nadaljevanje, glasbeno ostaja pri osnovnih glasbilih in patosu ciganskega smeha skozi solze. Hot Shades že dvigne temperaturo, iz počasi razvijajoče se teme se DAAU izstrelijo v trzajoč jazzrockovski tek, kjer se vsi lovijo v mreži harmonij. Razhajanja so navidezna, po večkratnem poslušanju je vse na pravem mestu. In tale plošča zahteva večkraten “trud”. Prebliskov je vse polno, v podtonih zaznamo celo vplive starega dobrega rocka v opoziciji, celo reggeaja, kalipsa, vse začinjeno s sodobnostjo globokega groova. Ko se oglasi še gostujoča pevka An Pierlé (imam jo na sumu, da je poslušala gospodično Harveyjevo), je jasno, da enopomenske opredelitve odpadejo. DAAU so odprti, kar se da, tudi na račun zamajane identitete. Prisegel bi, da se vmes sliši celo scratch.

Za Pascala Comelada verjetno ne bi nikoli slišal, če ne bi pricurljale informacije, da na njegovem novem albumu sodelujeta dva pevca/avtorja, zaradi katerih je potrebno Comeladovo godbo vsaj preveriti. Ne, Jean Herve Peron in Polly Jean Harvey ne bi sodelovala s komer koli. Pascal ima krasen občutek za simbiozo slogov, ki se je loteva z otroško naivnostjo in s prav takimi glasbili. Pobira iz bližnje okolice (je francoski Katalonec) in polpretekle zgodovine, našteva Soft Machine in Captaina Beefhearta kot glavne vplive, čemur bi zlahka dodali Nina Roto skupaj s celotnim sredozemskim glasbenim izročilom. Glasba je preprostejša od kompleksnih DAAU, a nosi podobna občutja veselja in patetike. Blesti seveda Polly Harvey, ki tako prekleto enostavno pesmico, kot je Love To Soon, izvede tako, da se ti postavijo pokonci vse dlake na telesu. Tudi Peron je v formi, The Sad Skinhead, stari napev fausta, ni nič slabši od “originala”. Še posebej, ker se mu pridruži Pascal s kitaro s plastičnimi strunami, raznimi piščalkami in nenavadnimi tolkali. Ja, kot The Residents v najboljših časih. Resnici na ljubo album v drugi polovici izgublja prepričljivost. Skladbe so vse daljše, razpotegnjene, tečejo prazen tek. Vseeno, glasba, ki je pravi balzam po vseh posiljenih poskusih sodobnosti.

Janez Golič