MILES DAVIS

Panthalassa

(Columbia/Dots, 1998)

To nikakor ni še ena cedejka Milesovih neizdanih trakov, ki so se pozabljeni valjali po zaprašenih hodnikih velike založbe. To je popolnoma novi Miles. Reconstruction in mix translation by Bill Laswell, piše sramežljivo z malimi črkami na naslovnici. In potem malo bolj zgoraj: Music of Miles Davis 1969-1974. Gre za studijske trakove že izdanih elpijevk In A Silent Way, On The Corner in Get Up With It. Bill Laswell jih je dodobra preposlušal, prepustil toku svoje percepcije sodobnih godb ter jih s spoštovano producentsko roko prilagodil današnjemu času. Da ne bo pomote - nobenih novih godbenikov, nobenih novih ustvarjanj - le samo poigravanje s posnetim gradivom. “Dvignimo nivoje Tonyju Williamsu, pa malo znižajmo Dava Liebmana, poudari Dona Aliasa, in ta konec, ne, ta mi ni všeč, ga bom bolj zlagoma pripeljal v naslednji solo.” Tako se je verjetno motalo po glavi temu znanemu minerju stereotipov, ko je nanovo ustvarjal Davisa. Za Milesovega življenja sta veliko govorila, da bosta morala kaj narediti skupaj, pa je prehitro umrl. Zato je Laswell zdaj, ko je imel čas, pač naredil sam. Brez želje Milesa spremeniti - a z željo predstaviti ga takšnega, kakor bi bil Miles sedaj, v času zdajšnjih elektro godb. Miles, ki je tako vizionarsko že pred skoraj tridesetimi leti ustvarjal zametke današnjemu drum’n’bassu, illbientu, hip hopu, funku, bi bil verjetno prav zadovoljen, da se ga končno posluša tudi tako. Časi takrat, ko so ti analogni trakovi nastajali, namreč niso bili primerni za takšno godbo, pa čeprav jo je Miles po Laswellovem prepričanju slišal v glavi prav tako, kot je sedaj na Laswellovi ponovno mešani cedejki. Ta trditev je narcisoidna. In ne gre obtoževati Milesovega takratnega producenta Tea Macera, ki Laswellovega početja sploh ne želi komentirati. V času preloma šestdesetih v sedemdeseta je Macero naredil mikse, ki so bili primerni vzpenjajoči se eri fusiona. Laswell, trdi, da zato, ker ni znal pravilno prisluhniti Milesu. Ne verjamem, saj je vsaj In A Silent Way ena nadvse uspešnih Milesovih elpijevk tistega obdobja, ki zagotovo ne bi bila tako uspešna, če ne bi avtentično prikazovala takratnega Milesa.

Dejstvo pa je, da zvenijo te godbe z Laswellovih mešalnih miz nadvse sodobno in mikavno. Tisti, ki elektro Milesa ne ljubijo preveč, ga bodo prav zaradi te cedejke začeli raziskovati. S tem bo Laswellov trud poplačan: pokazati Milesa tistim, ki ga sicer ne bi videli - to odtehta ves plaz obtožb, ki se je vsul na Laswella v Ameriki, kjer ga zaradi te cedejke obtožujejo skorajda že nekrofilije. Oh, ti Sveta preproščina, saj ne vedo, kaj počno.

Rok Jurič