THE GRASSY KNOLL

III

(Antilles/Multimedia, 1998)

Album preprostega, indikativnega naslova III je letošnji izdelek zasedbe The Grassy Knoll, v kateri osrednja beseda pripada skladatelju, programerju in producentu Bobu Greenu. Bob Green, ki se je rodil in odraščal v okolici Dallasa, si je omislil The Grassy Knoll, ko se je leta 1990 s fotografsko diplomo akademije v San Franciscu vrnil v Teksas. Neskončne možnosti, ki sta jih mamljivo dajala sposojeni sempler in računalnik, so Boba Greena tako prevzele, da je opustil igranje pri zasedbi XTC, kmalu za tem pa tudi prodal fotografsko opremo in se v iskanju glasbenikov, pripravljenih na tveganje brez žanrskih in nazornih omejitev, znova odpravil v San Francisco. Zvok The Grassy Knoll je blizu trčenju med Public Enemy, Jahom Wobblom in Trickyjem v enem avtu in zasedbo Milesa Davisa v drugem. Zvok je, seveda, le blizu temu opisu, saj so The Grassy Knoll predvsem edinstvena, samosvoja skupina, ki z jazzom dela tisto, kar The Chemical Brothers počno s pop rockom: z drugimi sredstvi mu izzivalno vdihuje novo življenje. Album III je nedvomno odlična plošča: je razsežna, ni ravno pretirano dostopna, toda že ob prvem stiku prebudi zanimanje, ima nekaj nosilnih pesmi - Six To Four To Three, The Violent Misery Of Everything Lost, A World Reduced To Zero - in ima večplastnost. Ima tako želeno večnamenskost. Na tem povsem instrumentalnem albumu desetčlanske zasedbe - v nekaj pesmih sodeluje tudi Thurston Moore - najdemo močno združitev v živo odigranih delov in poglobljenih elektronskih manipulacij, ki iz obojega vleče najboljše. Zvok glasbe je zato pristen, če že ne naraven, a v sebi obenem nosi dodatne lastnosti inventivnosti in inovativnosti. Bob Green napenja glasbo The Grassy Knoll na širši okvir sorodstva jazza in funka, to tradicionalno združitev pa oplaja z dubovskimi, acid jazzovskimi, klasično hard rockovskimi in mestoma striktno elektronskimi, če že ne techno prijemi. Preveč enostavno bi bilo uvrstiti The Grassy Knoll v trip hop. Vodilna linija albuma je funk, potopljen, moderen, zverižen sub funk, ki ga posreduje kolosalna ritem sekcija. Prepletanje izvrstno posnetega bobna in odlično izpostavljenega basa z jazzovskimi vskoki saksofonov, trobente, violin in čela odpira neslutene zvočne pokrajine. In vendar se glasbena nit niti za trenutek ne porazgubi, temveč se trdno oprijema osnovne zamisli. Prava spojitev nadčasnih principov in futuristične funkologije. The Grassy Knoll so tako sveži in posebni, da morajo postati domači.

Terens Štader